Kubrickov in Douglasov prebojni film Steze slave  spada v vojaški žanr, ni pa klasičen vojaški film, saj nam prikaže zgodovino v drugačni luči. Gre za zgodovino, ki so jo s svojimi dejanji napisali generali, pa vendar ne za takšno zgodovino, ki jo po vojni pišejo generali.

Prva svetovna vojna, vojaški jarki med Francijo in Nemčijo že dve leti ostajajo nespremenjeni, so prve besede naratorja v uvodu filma Steze slave (Paths of Glory), govor pripovedovalca pa vseskozi spremlja orkestralna izvedba marseljeze.  Že na začetku lahko ugotovimo, da gre za vojaški film, saj nam režiser Stanley Kubrick hitro pokaže akcijo samomorilskih jurišnih napadov, kakršni so bili značilni za takratno bojevanje. Mučeniški vojaški jarki, izmučeni obrazi vojakov, packa, vlaga in blato, manjka samo dež, pa so izjemni pokazatelji vojnih stanj iz začetka 20. stoletja. Na drugi strani pa režiser v objektiv zajame vso gigantnost, čistost in veličino baročnih stavb, kjer so se nekdaj zabavali gostje Ludvika XIV., danes pa v njih uniformirani generali sprejemajo odločitve za smrt lastnih vojakov.

Filmu lahko pripišemo vojaški žanr, vendar moramo vendarle biti pozorni tudi na tisto drugo plat zgodbe, v kateri nam režiser skuša pokazati nekakšen globlji pomen pretekle zgodovine, za razliko od bojnih akcij na nikogaršnji zemlji. Sem spada nečlovečnost generalov, ki so za svoje napredovanje pripravljeni pobiti lasten korpus, neetičnost majorjev, katerim več pomeni ples v visoki družbi kot skrb za vojsko kateri poveljujejo in konec koncev tudi irelevantna vojaška sodišča, kjer je usoda obtožencev pripravljena že v naprej. Kubrick na izbran način pokaže grotesknost eksekucije vojakov, ki niso zagrešili nobenega kaznivega dejanja kot le to, da so se bojevali proti sovražniku. Prefinjena ironija marseljeze, ki predstavlja človekove osebne pravice in usmrtitev vojakov, ki so v dani situaciji brez pravic nam kaže, da zapovedi enotnost, bratstvo in svoboda v danem trenutku ne veljajo nič. Še največjo težo filmu doda emocionalni zaključek filma, kjer se francoski vojaki sprva naslajajo ob nemški ujetnici, ki na odru preplašeno poje nemško pesem, vse dokler ne prepoznajo melodije in v njej najdejo svojo mladost, ki se prav nič ne razlikuje od sovražnikove.

Glavno vlogo v filmu odigra Kirk Douglas (Colonel Dax), ki pooseblja lik dobrega oficirja, kateremu predanost svojim vojakom pomeni več kot lastno življenje. Omenjeni film je za Douglasa pomenil preboj na filmska platna, prav tako kot tudi za Kubricka, verjetno so tudi zato bile produkcijske hiše kasneje pripravljene vložiti v ta tandem, ki je čez 5 let ponovno zablestel v spektaklu Spartak. Pomembno vlogo ima tudi legendarni Adolphe Menjou, ki v filmu odigra generala Georgea Broularda. Kakorkoli že, film je vreden ogleda, saj se v njem skriva kopica režiserjevih genialnosti, ki so jih filmski poznavalci odkrili šele, ko je Kubrick posnel 2001: Odiseja v vesolju in Peklensko pomarančo. 

Ocena: 8.5/10