|
|
|
Haruki Murakami - Kafka Na Obali (2007) |
 |
 |
 |
|
Prispeval Vesna Paradiž
|
|
Sreda, 19 Marec 2008 01:00 |
 Z romanom Kafka na obali trenutno najpopularnejši japonski pisatelj pred nami razprostira most med realnim in imaginarnim svetom in ju s tem povezuje v eno. Odisejada smisel iščočega petnajstletnika se nevede prepleta s (duhovnim) popotovanjem starejšega moškega, ki je svoj smisel našel že davno. Gre za dve življenji, eno tekom zgodbe doseže svojo dovršitev, drugo se s to dovršitvijo pravzaprav šele rodi. Za bralca je besedilo ponekod težko razumljivo, celo nesmiselno, vendar daje celota vtis enotnosti, popolnosti, ki pa je ne moremo popolnoma razumsko interpretirati. Kakorkoli že, Haruki Murakami najbrž stoji v čakalni vrsti za Nobelovo nagrado.
Haruki Murakami je eden najvidnejših japonskih pisateljev današnjega časa in hkrati morda v zahodnem svetu najpopularnejši japonski pisatelj sploh. Razlog temu je najbrž iskati v tematikah njegovega pisanja, ki so razumljive širšemu občinstvu, ne glede na narodnost, saj se pojavljajo tako v zahodnem, moderniziranem, materialno usmerjenem svetu kot v vzhodnem, ki je vsaj zaenkrat še vedno bolj obrnjen k duhovnosti in naravi. Osamljenost, odtujenost od sveta in ljudi, beg pred realnostjo..., skratka teme, ki jih Murakami pogosto uporablja v svojih delih, so namreč gonilo veliko umetniških del širom sveta, skupna točka pisateljev, pesnikov, slikarjev, od antike pa do danes.
Delo Kafka na obali, Murakamijev predzadnji roman, s katerim si je prislužil češko literarno nagrado Franza Kafke, se ukvarja s podobnimi vprašanji, vendar pa se tukaj prvič pojavljajo tudi motivi iz japonske tradicionalne religije ter aluzije na grško tragedijo. Glavna protagonista zgodbe sta petnajstletni Kafka, ki uide od doma da bi pobegnil ojdipovskemu prekletstvu, katerega mu je napovedal oče, ter šestdesetletni Nakata, čigar usodo zapečati višja sila, ko ga prisili v umor tega istega očeta. Njuni zgodbi spoznavamo skozi izmenjujoča se poglavja dokler se na koncu ne združita v eno samo. Poleg njiju so edini pomembni nastopajoči v zgodbi še gospa Saeki, ki jo enkrat spoznavamo kot ostarelo gospo in drugič kot petnajstletno deklico, v katero se zaljubi Kafka, gospod Oshima, ki je pravzaprav gospa Oshima, ter tovornjakar Hoshino, ki se na koncu zgodbe izkaže kot njen edini junak.
Po eni strani bi roman lahko označili kot nekakšen zasnutek tragedije, toda z dogodki, ki ves čas nihajo med dejanskim, mogočim, sanjanim in popolnoma izmišljenim, se delo bolj približa magičnemu realizmu, katerega sicer najbolj spoznavamo skozi dela kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcie Marqueza. Pripoved namreč ne ločuje ali riše črte med tem, kar se dejansko dogaja in tem, kar se dogaja zgolj v mislih, željah, sanjarjenjih Kafke in Nakate, temveč teče enakomerno od začetka do konca in prepušča bralcu, da se sam odloči, kaj je zanj resnično in kaj ne. Konec je tako samo konec pripovedi o nekem dogajanju, v katerem prideta do svoje uresničitve in zaključka protagonista, ne pa tudi bralec.
Kljub Murakamijevi svetovni popularnosti se zatorej vsaj od delu Kafka na obali lahko vprašamo, koliko zahodnjaki dejansko res razumemo takšno pisanje. Ko odložimo prebrano knjigo, namreč ne moremo mimo občutka, da nekaj manjka. Delo večino bralcev nedvomno pritegne; zvečer bodo odložili knjigo po tem, ko so prebrali dobrih štiristo strani, z jezo, ker ne morejo na dušek prebrati še ostalih tristo. Ko pa knjigo dokončamo, premlevamo prebrano z nekim čudnim občutkom. Veliko stvari ostane nerazloženih, skoraj preveč je prepuščenega lastni interpretaciji, težko je potegniti črto med resničnimi in fiktivnimi dogodki; vprašamo se, v čem je pravzaprav bil smisel. In na tem mestu moram pripomniti, da je tak občutek morda zgolj posledica razlike v jeziku, razmerja med originalom in prevodom.
Japonščina je za zahodnjake popolnoma drug svet - za stvari uporabljamo deskriptivne pojme, včasih za opis nečesa potrebujemo cele stavke, pa še ne izrazimo dovolj dobro tega, kar smo hoteli povedati. Japonščina nasprotno uporablja pismenke, ki imajo popolnoma drugačne pomene: ena sama pismenka lahko pomeni več različnih stvari, prav tako lahko s samo enim znakom bolje opišemo tisto, kar smo v latinici neuspešno poskušali povedati s celim odstavkom. Zato se lahko vprašamo koliko podrobnosti, koliko metafor, koliko skritih pomenov se je izgubilo med prenašanjem besedila iz enega v drug jezik, oziroma pri pretvorbi iz enega pojmovnega sistema v drugega, ki nima s prvim skoraj nič skupnega.
Zato bi knjigo mogoče bolj razumeli, če bi jo brali v izvirniku. S tem bi se lahko dvignili nad opisno omejenost besed in dosegli metaforiko, ki se skriva pod njimi, metaforiko, o kateri Murakami v Kafki vseskozi govori, pa je vendar skozi besedilo ne pokaže in ne naredi dostopne. Končno sporočilo Kafke na obali bi lahko strnili s to mislijo: da bi razumeli smisel, se je treba dvigniti nad svet, nad stvari, ki nas obdajajo, nad izgovorjeno in nad dejanske pomene, treba se je obrniti k metaforiki in imaginarnemu. Šele skozi fiktivno bomo razumeli realno, šele, ko bomo našli pot iz blodnjaka svoje notranjosti, bomo našli rešitve na vprašanja zunanjega realnega sveta. Ker poskuša Murakami to poanto tudi dejansko uresničiti s svojim besedilom, je delo presenetljivo, mestoma nerazumljivo in mestoma nesmiselno, vseskozi pa prepleteno z dogajanjem, za katerega vemo, da ni resnično, hkrati pa slutimo da se vsa in najgloblja resničnost skriva prav tam, vendar razen s slutjami nimamo dostopa do nje.
Ocena:8.5/10
|
|
|
