Dalaj Eegol, ali nekaterim morda bolje poznan pod imenom AliEn, se je na svoji turneji po naši kuri ustavil tudi v Yagababi (o tem koncertu lahko berete tukaj). Z Dalajem, ki trenutno živi in deluje v Indiji, se je o njegovih mnogih obrazih in ustvarjanju pogovarjala Ana Štruc.

Trenutno si na turneji po Sloveniji ob 15-letnici Leve scene in 10-letnici Smetane za frende. Si pričakoval takšen odziv oz. obisk publike?

Če sem iskren, so bile zadeve nekje do prvih nastopov še dokaj nepredvidljive. Potem pa, ko smo odigrali koncerte v MB in LJ, je bilo jasno, da bodo nastopi zelo dobro obiskani. Očitno slovenski publiki manjka točno ta rap funk moment, ki ga nudi turneja 15 let Leva scena.

Vsaka tvoja plošča nekako zaznamuje določeno obdobje tvojega ustvarjanja in življenja. Začelo se je z Levo sceno, nadaljevalo s Smetano za frende, sledila je še plošča Red’A’Red izdana 2003 in nato leta 2005 še album oz. otroški projekt D’Rap. Kaj je zaznamovalo ta različna obdobja, skozi katera si se navsezadnje začel izražati na drugačen način?

Točno tako kot praviš, so tej glasbeni kolaži odraz določenih obdobij mojega življenja. Ker nisem bil nikoli vezan samo na rap, je očitna razlika v produkciji med štirimi albumi in vsak od njih je prinesel novosti na svojem področju. Vsekakor se skozi pesmi čuti pestrost življenjskih dogodivščin posameznih obdobij.

»Povedati na glas, kar si misliš« je vtis, ki ga pusti Leva scena. Je tvoj način komunikacije oz. izražanje mnenja, danes drugačen? Si še tako neposreden?  S čim vse, si se spopadal takrat, ko si pokazal svojo neposrednost in se lotil marsikoga na naši medijski sceni?

‘Spopadal’ sem se predvsem z radijskimi postajami in njihovimi togimi kriteriji pri izboru sveže sodobne glasbe. Dejansko glasbeno stanje v Sloveniji je bilo tedaj podobno mrtvilu, primerljivo eni ribani kaseti, ki se ponavlja čez dan v opuščenem lunaparku. V tem času se izzivov lotevam na drugačen način kot takrat. Vesel sem, da se lahko izogibam radio postajam in televizijskim kanalom, saj je fokus predvsem v internetu. Tako me popularna glasbena scena ne zanima, saj so globalne aktivnosti, pa tudi če jih živimo v svojem mikro okolju, edina nujna prioriteta s katero naj bi se prav vsi morali ukvarjati prednostno, ne glede na državne in finančne standarde.

Pravijo, da si pred 15 leti postavil standard za slovensko rap glasbeno sceno, hkrati pa odprl pot novim generacijam. Pomembno je bilo sporočilo, da se lahko rapa tudi v slovenskem jeziku, ne le v angleščini. Te je tak uspeh in vpliv presenetil?

Odmevnost albuma Leva scena je na nek način izjemno presenetljiva, po drugi strani pa je album tako glasbeno in tekstovno prodoren in izjemno pionirski za tisti čas. Komadi še danes funkcionirajo in so poslušljivi. Še najbolj je neizdelan vokal, saj je bil velik del tekstov sfiniširan direktno pred samim snemanjem in jih zato takrat nisem najbolj ‘odbil’.

Kar se tiče rimanja v slovenščini, so pred mano že mnogi ‘reperji’ dokazali od Prešerna, Župančiča pa Kajetana Koviča. Gre za utrinek časa v katerem je nekdo aktiven. Bilo pa bi zanimivo videt naše zgodovinske junake izvajat svoje komade. Ha ha... Presenetil pa ja in ne...

Za “Levo sceno” je značilno samplanje oz. loopanje, slišimo pa tudi scratche –vse to je bilo nekaj novega na slovenski sceni. Kako si se lotil tega? Kako dolgo je trajalo, da si točno vedel, kako želiš, da izgleda in zveni plošča?

Pesmi so nastajale kar nekaj časa, recimo nekje tri do štiri leta, preden sem dejansko zadevo realiziral v studiu. Vsekakor pa je kar se tiče produkcije s pomočjo semplov in tudi skrečanja še danes ta album med prvimi v marsikaterem pogledu. Ker sem skreče snamal sam, mi ni bilo težko produkcijsko finalizirat komadov.

Za nekaj časa si se umaknil iz medijskega sveta, ter se odpovedal svojemu imenu in liku, saj se naj z njim ne bi več istovetil. V kakšen obdobju si bil takrat? Kako je s tem danes? V čem se Dalaj razlikuje od Aliena, in kaj si se od slednjega naučil?

Lahko rečem, da je bil zame osebno AliEn tako lik kot tudi projekt katerega sem v določenem obdobju življenja kreativno živel. Pred njim je bil na skate tvju Ali the Reporter, kasneje Ali Sheik Mohammed, potem pa DJ Poha in spet Alien. Dalaj Eegol pa je tiho in nepričakovano opazoval zadevo in ko je bil čas potrkal na vrata in presenetil vse v okolju. Tudi aliena seveda, ki je bil kot projekt na stranskem tiru. Dalaj namreč odlično slika in ilustrira, medtem, ko zna Alien zelo dobro repat, potem pa se težko zmenita kdo ima prednost. Huhu ...

Koliko je v današnjem svetu vredna (samo)promocija? Ta naj bi ti v začetnem obdobju šla zelo dobro od rok. Je razmerje med promocijo in kvaliteto dela, sorazmerno?

Menda se dobro blago hvali samo, pa vendar je treba bit v sedanjem medijsko prepolnem prostoru aktivno non stop prisoten, če želiš, da se razširi tvoje delo na širše območje in ne le domači kraj. Zadnja leta se tako uspešno udejstvujem tako prek Indije do Tajske. Predvsem z projekti znotraj Kerubin multimedijskega teama.

Po letu 1999 si se aktivno posvetil ilustriranju in multimedijskim vsebinam, prav tako imaš tudi  lastno založbo Kerubin, kjer si izdal dva neglasbena CD-Roma; “Stoli/Chairs” in “Kodeks leta 2006. Leta 2004 si izdal  DVD Manhattan NY, na katerem je 6 videospotov ustvarjenih za multimedijske prireditve. Leta 2005 si posnel album oz. otroški projekt “D’Rap”, kjer  si polovico plošče odrapal sam, drugo polovico pa otroci. Lani sta z ženo izdala otroško pravljico Mala Morska Deklica in Njen Delfin v knjižni in CD-ROM-obliki. Sam si ilustriral dvanajst slik, ki jih je potem odkupila tudi Luka Koper. V sodelovanju z Mestno Občino Koper ste izvedli stalno postavitev dvanajstih svetlobnih slik, ki so 24 ur na ogled ob potniškem terminalu ob marini v Kopru.

Zadnja leta torej ustvarjaš in se izražaš skozi nek drug kanal. Zakaj? Koliko ti pomeni možnost svobodnega izražanja, ko sam izbereš način, kako boš kaj povedal?

Kerubin je v Sloveniji registriran kot umetniško društvo, skozi katerega se je realiziralo še mnogo več projektov od naštetih. Osebno sodelujem pri audio vizualnem delu, montaži in tudi snemanju art video filmov, ki so stalni spremljevalni del programa ob naših multimedijah, ledenih instalacijah in predstavitvah pravljice. Večinoma sem tako zadnja tri leta kreativno preživel v slikanju in ilustraciji (akril na platno), posnel pa sem še nekaj art videospotov, ki se jih tudi večinoma lahko ogleda na projekciji pred mojim koncertom. Kot vsakemu ‘svobodnjaku’ je vsekakor umetniška svoboda tisto kar nas pelje v novo prihodnost. V ustvarjanju je doma mir in delo ni več delo, ampak realiziranje vizije. Ko tako ustvarjamo, vizije postanejo konkretne in sanje postanejo resničnost.

V komadu “Ne mi brnat”, poveš svoje mnenje o »pečenju« cd-jev. Kaj misliš, da bi lahko spremenilo to situacijo, ki je v Sloveniji že kar globoko ustaljena?

Mislim, da prav nič. Posledično bodo tudi CD-ji izginili. Prihodnost je v različnih novih formatih. Tudi ‘pečenje’ cd-jev je že skoraj passe, saj imamo večinoma vse fajle na netu, oz. osebnih giga bazah.

V pesmi “Sazas Sax” skupaj s Klemnom Klemnom in Kosto, jasno poveste kaj si mislite in kako stojijo zadeve pri SAZAS-u. Kdo in kako bi lahko rešil ta problem? Verjameš, da je sploh rešljiv?

Zadeve v zvezi s Sazasom se bodo posledično morale urediti. Za urejanje tovrstnih stvari obstajajo tudi pristojne vladne skupine in te bodo morale slediti EU zakonom.

S Kerubin teamom se lotevate marsikaterega projekta. Kaj je rdeča nit vaših projektov? Kaj pripravljate v prihodnosti? Vaše delo se lahko med drugim ogledamo tudi na strani www.kerubin.com, zanima pa me, če si bomo lahko v bližnji prihodnosti v Sloveniji tudi pobliže ogledali vaše delo?

V pripravi je skupinska razstava v Ljubljani 2. decembra, kjer pa bodo na ogled dela različnih slovenskih umetnikov. Sicer je večinoma vse kar delamo v Kerubinu na web-u, vsebine pa dokaj redno obnavljamo.

Eegol pomeni krog in navsezadnje sporoča nekaj o tebi in tvoji miselnosti. Kako razmišljaš danes? Kaj čutiš, da je tvojo poslanstvo?

Poslanstvo je funky grooves, vizualno, pa se povezujejo krogi, trikotniki in kvadrati v neslutene nove abstraktne podobe.

Zadnja leta živiš v Indiji. Kako sta tamkajšnja »klima« in način življenja vplivala nate, na tvoje ustvarjanje in razmišljanje? Je razlika med ustvarjanjem v Sloveniji in tam?

Kjerkoli se nekdo nahaja vpliva tamkajšnja klima na način življenja. V Evropi je čutiti izjemno močno, skoraj prisilno vplivanje okolja po prekomernem izvajanju katerihkoli stvari komercialno. V Indiji si lahko dopustimo živeti življenje dosti bolj umirjeno kot v Sloveniji.

Je ta jesenska turneja res zadnja, ko te bomo lahko videli in poslušali na odru? Ali boš v Sloveniji predstavljaš še svoje drugo, novejše delo?

Imam nekaj ponudb za naslednje leto, tako da bo sezona spet aktivna kar se tiče nastopov, bo pa vsebinsko spremenjen izbor komadov, saj je bil letos poudarek predvsem na obeh prvih albumih. Torej funka ne manjka!