Stran 1 od 2 Korošec Matej Praprotnik, ki že osmo let kot radijski voditelj dela na nacionalnem radiu, Valu 202, je prav gotovo eden najrazpoznavnejših glasov koroške doline. Njegova kariera nima strmih vzponov, saj svojo prepoznavnost gradi počasi, a zanesljivo, zato lahko brez dvoma priznamo, da je iz leta v leto boljši. Mateja odlikuje predvsem pronicljiv humor, široka splošna razgledanost in prijeten glas. Poslušalci so si ga verjetno najbolje zapomnili po njegovih političnih štosih, ki jih je prirejal v svoji avtorski oddaji Manipulacije. Pred kratkim je diplomiral iz podcastinga, katerega večjo uporabo skuša uresničiti tudi na radiu. Glede na to, da ti je bilo novinarstvo tako rekoč položeno v zibelko, me zanima, kakšni so bili tvoji prvi stiki in izkušnje z radiom? Moj prvi konkretni stik z radiom, če izvzamem šolskega, je bil najbrž v srednji šoli, ko sem šel na avdicijo na Koroški radio, kjer sicer dela moja mama. Takrat so bili časi, ko me je še sicer najbolj zanimala glasba. Kasneje sem na Koroškem radiu začel voditi nočni program. Na nočni program je praviloma tudi najmanj pritiska, najmanj je dodelan, zato imaš ogromno prostora za lastno delo, kreativnost in lahko si izoblikuješ program bolj po svoji želji. Na Koroškem radiu nikdar nisem vodil jutranjega ali dnevnega programa, ker se mi je zdelo, da za to nisem dovolj dober. Že takrat sem imel visoke standarde glede branja, zatikanja, naglašavanja in zdelo se mi je, da ne bi mogel voditi dnevnega programa tako dobro, da ne bi vzbujal negodovanja poslušalcev. Se mi pa zdi, da je takšnega občutka pri nekaterih radijskih voditeljih občutno premalo, kajti vsak vendarle ne more stopiti pred mikrofon – nekateri bi zagotovo rabili pri svojem delu več kritičnosti.  Torej se ti zdi, da so nekateri ljudje na radiu premalo sposobni za svoje delo? V Sloveniji je ogromno radijskih postaj, to je najbrž super za radijske voditelje, ker imajo nešteto možnosti za poskuse, za vajo, nisem pa prepričan, da je to super za poslušalce. Pri vsej tej množici radijskih voditeljev bi pričakoval malo bolj ostro selekcijo. Sicer je dobro, da dobi vsak možnost, da stopi pred mikrofon, vendar mora nekdo skrbeti za njihovo izobraževanje. Mislim, da je v Sloveniji preveč radijskih moderatorjev, vendar premalo odmevnih. Glede na njihovo številčnost bi pričakoval, da jih bo več izrazito prepoznavnih, o prepoznavnosti pa ne govorim, da se pojaviš vsake toliko časa v rumenem tisku – prepoznaven bi moral biti izključno po glasu. Jaz svojo prepoznavnost gradim izključno preko radija, ker je to medij, ki me zanima. Zanima me njegov razvoj in njegova prihodnost. Nikdar me ni zanimala televizija, je pa veliko takšnih, ki so začeli z radiem, da so kasneje lahko lažje prišli na televizijo. Ne zdi se mi prav, da je radio nekakšen poligon za ustvarjanje televizijskih zvezd. Kako je prišlo do tvojega “prestopa” iz Koroškega radia na Val 202? To je bil postopen prestop. Nekaj časa sem delal na obeh, ampak to v času, ko sem bil na Valu 202 še začetnik. Na Valu 202 je tako, da ko prideš tja tudi eno celo leto ne stopiš za mikrofon, četudi si govorno že dovolj sposoben. Že ob prihodu na Val 202 sem bil govorno kar sposoben, ampak sem vseeno moral dati skozi to šolanje. Ko sem enkrat postal preveč vpleten z delom na Valu 202, si preprosto nisem mogel več privoščiti, da bi delal na obeh. Je pa logično, da je bil takrat večji izziv delati za nacionalni radio. Drži pa, da je Koroški radio odlična osnova za moje nadaljno delo. Na kakšen način lahko radijski voditelj pride na Val 202 in kakšno šolanje potrebuje? Načeloma s tem ni problema, saj se vsakega, ki za to delo izrazi interes, povabi v redakcijo. Mislim, da zaenkrat še nismo koga zavrnili. Še vsakemu se je omogočil vpogled v naše delo. Na Radio Slovenija se prišel preko avdicije. Zdaj vidim, da bi lahko tudi drugače, ampak tako vsaj nimam slabe vesti oziroma imam potrditev, da sem kader, za katerega Radio Slovenija meni, da je perspektiven. Kakšni so bili občutki ob prvem vodenju oddaje na Valu 202? Dobro se spomnim prvega jutranjega programa. Osebno si nisem želel voditi jutranjega programa, ker sem mislil, da še vedno nisem dovolj dober. Spraševal sem se, ali sem dovolj govorno sposoben za vodenje. Seveda je bila takrat prisotna trema, vendar drugače ni tako hudo, saj kot radijski voditelj pred sabo nimaš slike, kdo te posluša in v kolikšni meri. Tremo sem imel predvsem zaradi tega, ker sem tukaj čutil večjo odgovornost do poslušalcev. Če se prepoznaš v radijskem vodenju, bi vsakomur priporočal, da v tem ostane, saj je radio zelo zanimiv medij in bo tudi ostal. Digitalizacija prinaša veliko možnosti za razvoj in zato ne vidim razloga, da bi me pritegnilo kaj drugega. Mar to pomeni, da tudi odlične ponudbe televizijskega voditelja na bi sprejel? Doslej sem kakeršnekoli ponudbe zavrnil že ob prvem klicu. Rekel sem : ”Ne, mene televizija ne zanima.” Ponudbe pa so bile? Dobil sem ponudbo za komercialno televizijo, pa me delo ni zanimalo, ker sem v prvi vrsti zelo vesel, da delam za javni radio. To je vrednota, ki mi je pomembna, namreč, radio, ki daje več poudarka na vsebini, čeprav bi tudi za nas rekel, da imamo preveč oglasov, ampak tega se ne da rešiti. Kaj pa morebitno delo na komercialni radijski postaji? Težko se vidim na komercialnem radiu. Zaenkrat me še nihče ni povabil in tudi nimam želje, da bi me povabili. Koliko je po tvojem mnenju pri nas dobrih radijskih voditeljev? Trinajst (smeh). Težko odgovorim na to, je pa dobro vprašanje, ker sem prej dejal, da jih primanjkuje. Recimo, da jih je premalo. Koliko pa je dobrih, pa težko rečem. Med boljšimi so vsekakor Jure Longyka, Andrej Karoli in Matjaž Romih, vendar se verjetno najde tudi kakšen dober na komercialnem radiu.
S privolitvijo Mateja Praprotnika smo za Vas priložili tudi dva zvočna posnetka oddaje Manipulacije, ki jih lahko snamete in poslušate s klikom na ime.
Državni zbor - glasovanje za lep vikend Vladni film za Oskarja Howard Stern ima radijsko oddajo, kjer se hkrati tudi snema. Je to prihodnost radijskih oddaj?
Izhajam iz tega, da je sam človeški glas tako učinkovito sredstvo komuniciranja, da ni razloga, da bi dodajali še sliko. Lahko seveda dodaš sliko in digitalni radio jo dodaja, ampak nočem, da bi radio postal televizija. Radio je radio in glas ima neizmerno moč. Po osmih letih dela na radiu Val 202 si postal razpoznaven glas po vsej Sloveniji. Se ti zdi, da je to tvoj vrhunec radijske kariere ali misliš, da lahko sežeš še višje? Najbrž vrhunca svoje radijske kariere še nisem dosegel. Vesel sem, da imam zveste poslušalce, kajti to so ljudje zaradi katerih je vredno delati in jim je potrebno dati posebno pozornost. Imeti redne poslušalce je le potrditev, da delam dobro. Me pa radio zanima še drugače, ne samo iz voditeljskega stališča, ampak me zanimajo tudi vse možne izpeljave tehnologije in radia v prihodnosti. Radio je namreč zelo intimen medij; zanimivo je, kako dober odnos lahko vzpostaviš s poslušalcem, če ga osebno nagovarjaš, če imaš enako izkušnjo z njim.
|