Vale je ena izmed tistih oseb, ki ti vedno prikliče nasmeh na obraz. Polna energije, entuziazma in optimizma dosega svoje cilje kot za šalo. Hkrati ostaja preprosta, kar jo dela še bolj posebno. V tem intervjuju je z nami delila nekaj besed o svoji kmetiji ter kuhi.

Več kot leto je že minilo, odkar se je zaključil šov Kmetija išče lastnika, kjer si se tudi ti borila za kmetijo. Od takrat se je veliko zgodilo, kot vemo, imaš zdaj tudi ti svojo kmetijo. Kako je sploh prišlo do nakupa oz. že same odločitve?
Po šovu sem imela ogromno ponudb, ki so me vedno malo razjezile. Ljudje so mi namreč prodajali od hotelov, lokalov, kmetij, vikendov, stanovanj, hiš in vsem sem povedala enako: »Če bi imela denar, ne bi tekmovala in se izpostavljala v šovu kmetija.« In ko se je vse skupaj že malo pomirilo, sem dobila novo ponudbo za res veliko kmetijo. Bila je edina, katere lastnik ni prodajal, temveč je iskal nekoga, da kmetijo oživi in na njej nekaj ustvari. Že pri prvem ogledu kmetije sem bila nad njeno velikostjo, predvsem pa lokacijo navdušena in se tako junija lani odločila, da grem gor poskusno za mesec ali dva, da vidim, kako stvari sploh stojijo, ali lahko sodelujemo in kaj lahko iz nje naredimo. Ujeli smo se, postavili poslovni načrt in sedaj lahko ponosno povem, da sem se na kmetijo tudi preselila ter da načrte počasi uresničujemo. Kmetijo sestavljajo tri stare domačije – Kmetija Gačnik, Kmetija Medved in Kmetija Logar.  Ena od teh kmetij je v moji lasti, ostalo imamo v najemu, živali pa sem odkupila.

Tvoja kmetija se nahaja na idilični lokaciji, zaenkrat pa je še ne deliš s turisti. Se bo to spremenilo?
Kmetija je na idilični lokaciji v Gorenji Trebuši med Idrijo in Tolminom, vendar morate vedeti, da na njej dlje časa ni nihče živel, zato je dela, da zaživi kot prava in kot turistična kmetija, ogromno. Razpolagamo z omejenimi finančnimi sredstvi, vendar večino stvari naredimo sami, ničesar pa ne moremo, niti ne želimo narediti iz danes na jutri. Sama sem zagovornica pregovora »počasi se daleč pride« in ne želim hiteti. Vsaka stvar se naj naredi tako kot je treba, četudi morda včasih zato malo bolj počasi. Naš načrt je, da v roku sedmih let postanemo ekološka samooskrbna turistična kmetija, kar pomeni, da bomo vse, kar bomo na kmetiji ponujali in prodajali, proizvedli sami. Za to pa potrebno veliko pridnih rok, ki jih ne manjka. (smeh)

Torej imaš na kmetiji več pridnih rok, ki ti priskočijo na pomoč, ko je treba?
Res da mi včasih kdo reče, da sem kot multipraktik, vendar za tako veliko kmetijo sama ne bi mogla skrbeti. Kot sem že omenila, delam skupaj s poslovnim partnerjem, na kmetiji pa že 10 let živi Srečko, ki skrbi za naše živali. Brez njega bi bilo zelo težko, saj bi se, če bi morala trenutno skrbeti za vse naše živali sama, zelo težko ubadala z administracijo in birokracijo, ki je potrebna za to, da uresničimo svoje načrte, kaj šele ostale. Ogromno nam pomagajo tudi sosedje, občasno pa priskočijo na pomoč tudi sorodniki in prijatelji.

Kmetijo si kupila že nekaj časa nazaj, si v tem času naselila živali? Katere imaš/boš imela?
Živali so na kmetiji že bile, sama sem ji samo odkupila, imam pa tudi certifikat za ekološko vzrejo. Tako je pri nas trenutno 40 koz, 30 osličkov ter pet krav, en bik in dve telički. Kravice so pasme Galloway, ki je pri nas bolj malo poznana, pa vendar zelo primerna za naš teren. V letošnjem letu planiramo nakup še dveh prašičev in nekaj kokoši.  Aja, pa da ne pozabim, imamo tudi sedem črnih muck. Če kdo želi kakšno ... (smeh)

Včasih opazimo kakšen prispevek o tebi v najrazličnejših medijih. V vseh prispevkih kar siješ, vidi se, da res uživaš. Kaj je tisto, kar najraje delaš na svoji domačiji?
Ni stvari, ki bi jo lahko izpostavila. Vse rada počnem. Od urejanja pašnikov, do »oblanja« desk, pa urejanja okolice, vrta, notranjosti hiše. Lotim se vsega, rada se vsega učim. V bistvu me najbolj jezi, da se pri vsem tem ne morem izogniti administraciji in birokraciji. Sicer moram povedati, da so na UE Tolmin zelo prijazni in vedno pomagajo, vendar kljub temu vsa papirologija človeku vzame dosti časa in energije, ki bi ju lahko porabil za bolj koristno delo.

Med drugim tudi kuhaš zelo veliko in kot lahko vidimo iz receptov, ki jih deliš z nami, imaš veliko idej za pregrešno dobre jedi. Je bivanje na kmetiji to kaj spremenilo, morda še izpopolnilo tvoj repertoar?
Lansko poletje je bilo resnično delovno, brez počitka in edina moja relaksacija je bilo kuhanje, kadar je bilo to mogoče. Se je zgodilo tudi, da smo se morali zadovoljiti s suho hrano, ker enostavno ni bilo časa za kuhalnico. Repertoar kuhanja se ni spremenil, se je pa spremenil jedilnik. Na kmetiji nam narava namreč nudi dosti več stvari kot v mestu in letošnje poletje ter jesen sta bila predvsem v znamenju jurčkov. Toliko kot sem jih pojedla letos, jih še nisem. Veliko smo jih tudi posušili in vložili. Prav tako sem skuhala 50 litrov šabese, pa kar nekaj marmelade. Naučila sem se peke kruha v krušni peči in kako pripraviti krompir v žerjavici, pa priprave različnih zeliščnih likerjev, za katere je Srečko pravi strokovnjak.

Zasledila sem tudi, da si se pred kratkim vrnila z enomesečnega izobraževanja pri chefu Igorju Peressonu, ki kraljuje v kuhinji picerije in restavracije Etna v Divači. Se boš v prihodnje posvetila tudi peki pic? Menda so njegove pice prava specialiteta in nekaj prav edinstvenega v Sloveniji?
Res je. Igorja poznam že dobri dve leti in prosila sem ga, če me vzame v uk. Je lastnik ene boljših picerij in restavracij v Sloveniji, kar dokazujejo tudi vse pozitivne kritike, kot tudi priznanja, ki so jih dobili odkar poslujejo. Pice so res njihova specialiteta, saj pripravljajo testo zanje na prav poseben način, uporabljajo pa izključno polnozrnato moko, ki je mleta v mlinu na kamen. Vendar pa poleg pic na njegovem jedilniku najdete tudi drugo odlično hrano in posebne sladice. Tako sem januarja vsak dan delala v njegovi kuhinji pod njegovo taktirko. Moram povedati, da so me vsi zaposleni, skupaj z Igorjem lepo sprejeli in dosti naučili. Seveda sem se naučila tudi vse o pizzi, vendar to ni bila moja prioriteta. Bolj so me zanimale sladice, njoki, domače testenine ter priprava mesa. Hkrati sem skoraj vsak dan skuhala eno od svojih jedi in Igor jih je s svojimi zaposlenimi nato poskusil in ocenil, hkrati smo tako prišli do novih idej, predvsem pa do tega kako bo zasnovan jedilnik na naši kmetiji. Pridobljeno znanje bom zaključila 1. marca, ko organiziramo večerjo, na kateri bomo predstavili Etnine specialitete, ki sem se jih naučila pripraviti. Vabilo še sledi. (smeh)

Kako je bilo delati pod taktirko takšnega mojstra in črpati njegovo znanje?
Najprej sem imela veliko tremo, vendar je Igor profesionalec, predvsem pa zelo dober učitelj. Ničesar ne skriva in svoje znanje rad predaja in deli, prav tako njegovi zaposleni. Vse, kar me je zanimalo, mi je pokazal, me naučil, razložil. Morda se vam bo zdelo smešno, vendar sem sama bila najbolj vesela, ko so me naučili, kako se pravilno drži nož oziroma kako se pravilno reže, pa kako se najlažje olupi česen, po šolsko nareže čebulo, obrača hrano v ponvi,  predvsem pa kako se organizira predpripravo. Vse to so stvari, ki se morda zdijo samoumevne, meni pa pomenijo ogromno, če ti jih pokaže nekdo, ki to zna ter je pri tem še izjemno potrpežljiv. Pri Igorju sem najbolj cenila to, da me nikoli ni grajal za narejene napake, temveč je pazil, da jih ne bom ponovila, hkrati pa mi je toliko zaupal, da sem lahko določene jedi za goste po 14 dneh lahko pripravljala čisto sama. Dvakrat je celo skuhal za kosilo jedi, ki sem jih en dan pred tem testno za njih skuhala jaz, da jih ocenijo. Moram povedati, da sem imela tri tedne krasnega izobraževanja, pri katerem sem pridobila ogromno praktičnega znanja.

Imaš tudi že svojo krušno peč, v kateri boš pekla dobrote? Pa mlin, v katerem boš mlela moko?
Imam dve krušni peči, v katerih pečem kruh, sušim gobe, sadje ... Mlin za moko imamo možnost postaviti, in to starega, na kamen, tako da se nikoli ne ve ...

Pred časom se je govorilo, da se kmetija, na kateri ste bivali tekom šova Kmetja išče lastnika, prodaja. Kmetijo je osvojil sotekmovalec Matej, ki pa se je je, kot kaže, kaj hitro naveličal. Je bilo znano, da jo prodaja, preden se je to pojavilo v medijih? Kaj meniš o tem?
Novica me je šokirala. Najprej sem mislila, da gre spet za enega od tračev, potem pa sem sama preverila na bolhi in ugotovila, da je resnična. Najbolj me je prizadelo, da sem bila ena tistih, ki je glasovala, da se Matej, po tem, ko je izpadel, vrne nazaj na kmetijo ter mu s tem pomagala do zmage. Nisem si mislila, da bo fant, ki izhaja iz zelo tradicionalne kmečke družine le-to tako hitro prodajal. Po drugi strani  pa vem, da bi polovica tekmovalcev storila enako.

Spomini na šov verjetno ostajajo, čeprav se je le-ta zaključil že kar pred nekaj časa. Ostaja kak spomin prav posebej zapisan pri tebi?
Edini spomin, ki ostaja zdaj, je, da tudi v 10-ih tednih popolne izolacije človeka ne moreš spoznati in da so lahko nekateri res veliki igralci, četudi se ti zdi, da niso. Vsekakor pa lahko povem, da je šov spremenil mene osebno (v pozitivnem smislu), moje življenje pa postavil ne na glavo, temveč na noge, s katerimi sem trdno zasidrana na svoji kmetiji. Če ne bi bilo šova, sedaj ne bi bila na svoji kmetiji in ne bi živela svojih sanj.

Želiš še kaj deliti z našimi bralci, ki te zdaj že kar dobro poznajo in tudi vestno spremljajo tvoje kuharske podvige?
Počnite v življenju stvari, ki vas veselijo in osrečjujejo. Vedite, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in da si mora človek v življenju tudi kaj drzniti, pa čeprav ga je strah. V prvi oddaji šova Kmetija išče lastnika sem dobila negativne kritike, ker sem povedala, da sem trmasta in grem vedno z glavo skozi zid, da dosežem to, kar si želim. Če to počneš na pravi način, ni s tem nič narobe.  Vedno sem se držala pregovora – "Življenje je prekratko za sklepanje kompromisov na račun lastne sreče".

Vale, želimo ti veliko veselja ob upravljanju tvoje kmetije. Spomladi pa se vidimo na obisku pri tebi.
Hvala. Upam, da bo junija kmetija odprta za vse.