Valerija Verhovnik oziroma Vale je Korošica, ki biva na Primorskem. Zadnje mesece smo jo lahko spremljali v resničnostnem šovu Osvoji kmetijo. O tem, kakšna oseba je Vale, veliko pove tudi to, da se je v "tekmi" za kmetijo le-tej odpovedala zato, da bi jo prejel eden izmed drugih tekmovalcev, katerega zgodba se je Vale dotaknila. Z Valerijo smo poklepetali o kmetiji in tudi drugih stvareh, ki ji polnijo dneve.

Vedno me je zanimalo, kako nekdo pride do odločitve, da bo šel v resničnostni šov – torej, da bo za več tednov, mesecev, zapustil svoje vsakdanje življenje in šel živet s popolnimi neznanci in pod 24-urni nadzor kamer?

Zanimivo je, da sem bila vedno sama začudena nad ljudmi, ki so sodelovali v resničnostnih šovih in če bi mi kdo rekel, da bom nekoč ena od njih, bi mu rekla, da je nor. Ampak pri tem je bila glavna motivac ija nagrada – kmetija. Oziroma ne glavna, temveč edina. Nekako sem si zaželela, da jo dobim, da na njej nekaj ustvarim in tako sem se prijavila.

Kako dolgo rabiš, da se adaptiraš na tovrstno življenje – torej na stalni nadzor kamer?

Po 14ih dneh ne opaziš več kamer, niti se ne zavedaš več, da »nastopaš« v resničnostnem šovu.

Se sploh lahko obnašaš tako kot sicer ali pa se vede oziroma ne vede prilagodiš novemu okolju? Ali potem sploh spoznamo človeka takšnega kot je sicer ali pač neko verzijo prilagojenosti novim razmeram in izbire režiserjev?

Lahko, ko pozabiš na kamere. Človek se ne more pretvarjati, če tega ni vajen in ko odmisliš kamere si to, kar si. Ne obremenjuješ se več s tem kakšen in kako boš izpadel potem na televiziji, kako te bo morda občinstvo ocenjevalo, prepustiš se življenju, v katerem si enostavno to, kar si. Pri tem se znova pokaže to, kako neverjetno hitro se ljudje lahko privadimo na nove razmere.

Večkrat smo že slišali, da ustvarjalci tovrstnih šovov dobro vedo, kaj se prodaja, in tako pokažejo najbolj »žgečkljive« prizore. Bi rekla, da to drži?

Ja, v neki meri to drži. Ustvarjalci morajo narediti šov, ki je gledan oziroma šov, ki bo čim bolj gledan, vendar  v končni fazi ne morejo prikazati nekaj, česar ni. Šov je narejen tako, da sta v 45-minutno oddajo strnjena dva cela dneva, torej 48 ur, in v teh 45 minut strnejo najbolj zanimive stvari za ljudi, ki ta šov gledajo. Vse ostalo ostane gledalcem skrito, kar je na eni strani velika škoda, saj bi gledalci imeli drugačno sliko, če bi videli vse.

Si magistrica ekonomije, ki je pustila službo in se podala v gostinske vode ... glede tega je prišlo mnogo »pohval« na tvoj račun. Kako ti vidiš to svojo odločitev?

Svojih odločitev večinoma ne obžalujem, tudi te nisem oziroma je ne. Grem tja, kamor me vodi občutek, intuicija. Gostinstvo je nekaj, kar me veseli, to se tudi vidi in lahko povedo vsi, ki so me pri trenutnem delu opazovali. Če delaš nekaj, kar te veseli in s tem še zaslužiš je to nekaj, kar te v življenju izpopolni in ti prinaša srečo ter zadovoljstvo. Kaj o tem menijo drugi, me v bistvu nikoli ni zanimalo.

Vidiš lastništvo in upravljanje kmetije kot del svoje prihodnosti?

Sanjam še vedno o tem, da bi imela nekje na samem svoj košček zemlje, ki bi jo lahko obdelovala, kjer bi imela živali in hkrati gostinsko dejavnost. Upam, da se mi sanje uresničijo.

V medijih se zdaj, po koncu šova, marsikaj govori ... ne bom te spraševala o tem, me pa zanima, ali je življenje po koncu šova kaj bolj naporno? So novinarji »marljivi« in opravljajo svoje delo vestno oziroma kdaj celo preveč zagriženo? (smeh)

Naporno je to, da te v bistvu po 10ih tednih, ki jih preživiš nekje v osami s »popolnimi tujci«, čaka še naslednjih 10 tednov, ko se šov šele začne predvajati in te ljudje pričnejo prepoznavati povsod. Na cesti, pri zdravniku, frizerju, v lokalu, trgovini, ipd. Novinarji niti niso naporni, ker si dosti zgodb kar izmislijo, ne da bi te o tem, kar pišejo, sploh kaj vprašali. Zanimivo je, da se ti tukaj spet odpre nova realnost, ki je prej nisi poznal ali pa si upal, da vendarle ni takšna. Toliko stvari, ki jih po tem, ko se šov začne predvajati in se zaključi, izveš o sebi in jih nikoli nisi vedel ... Včasih se vprašaš, kdo je tu bolj nor? Novinarji, ki takšne izmišljotine pišejo, ali ljudje, ki temu verjamejo. Verjetno oboji, saj je korist obojestranska.  Še bolj zanimivo je, ko imaš osebni intervju z novinarjem, jim podaš odgovore na vsa njihova vprašanja, na koncu pa zopet bereš nekaj, o čemer sploh nisi govoril. Lep primer je naslov v neki reviji, kjer so zapisali »Valerija po kmetiji padla v depresijo«, pa sem jim samo lepo razložila, da sem imela nekaj problemov, ko sem se vrnila, saj sem se zopet morala navadit na normalen ritem življenja. V depresiji nikoli nisem bila (smeh).

Mislim, da je vsem znano, da si se tako rekoč žrtvovala zato, da bi kmetijo prejel Darko. Sama sem prepričana, da bi sicer imela kar precej možnosti za zmago. Ti je kaj žal?

Ja, mi je žal. Žal mi je, da nisem vztrajala. Konec koncev bi lahko kmetijo, če bi jo dobila, še vedno podarila. Ampak takrat je bila moja odločitev takšna in verjetno je že prav tako.

Če bi kdaj imela kmetijo, v katerem delu Slovenije bi si jo izbrala?

Severna Primorska – okolica Kobarida, Tolmina.

Pogrešaš kaj Koroško, Korošce in Korošice (Valerija originalno izhaja iz Slovenj Gradca, op.a.)? Ali pa so te karakterno zelo močni Primorci uspeli čisto »ukrasti«?

Ne, Primorci me nikoli ne bodo ukradli, saj so čisto drugačen tip ljudi kot Korošci. Koroška je moj dom in bo vedno ostala, kot bom sama vedno ostala Korošica. Rada se vračam na Koroško in pogosto se vračam. Je lepa, kot smo lepi in prijazni Korošci.

Korošci in Primorci že od nekdaj lepo gredo skupaj ... Zdaj, ko dobro poznaš oboje, veš, od kod to izhaja?

Verjetno smo si toliko različni, da se zato tudi privlačimo. Je pa res, da nas druži močan obojestranski temperament.

Koroščina se skoraj več ne sliši, ko govoriš. Pa se to spremeni, ko si na »rodni grudi«? (smeh)

Kaj pa vem. Primorci mi očitajo, da sem na kmetiji govorila po Koroško, Korošci mi očitajo, da sem govorila po Primorsko. Vsekakor takoj, ko me pokliče Mama Zinka po telefonu, preklopim na koroščino in takrat se mnogokateri Primorec, ki je po naključju prisoten, smeji in čudi od kje mi zdaj naenkrat takšen dialekt.

Če se vrneva še malce k Kmetiji ... Boš s sotekmovalci ohranila stike tudi v prihodnje? Zdelo se je, da si se z nekaterimi super ujela, spet drugi pa so bili nekako ... razred zase.

Nikoli se ne moreš z vsemi ujeti. To je kot v šoli, razredu. Z nekaterimi se razumeš, ohraniš stike, z drugimi ne. Enako je na kmetiji. Sem pa vesela, da sem spoznala določene ljudi, s katerimi smo v stiku in verjamem, da bomo ostali.

Zadnjič si mi omenila, da imaš zdaj obilo PR obveznosti. Vale kot zvezdnica – se morda vidiš tudi v kakšni javno prepoznavni vlogi v prihodnosti? Kot namreč vemo, se marsikdo na tovrstne šove prijavi z namenom, da si izgradi prepoznavnost za vzpon na »sceno«.

Mislim, da to ne bi bilo zame. Imam preveč rada zasebnost, da bi si želela dolgoročnega izpostavljanja. Če bi to želela, bi se odzvala povabilu ene od strank, ki si me je želela za poslansko kandidatko, pa je to daleč od tega, kar bi sploh želela. Ne, takšnih ambicij nimam. Rada pišem in že to, da sodelujem na vašem portalu s svojimi skromnimi recepti mi pomeni ogromno in z veseljem sodelujem, kaj več pa ne rabim.

To pa radi slišimo. (smeh) Za tiste bralce, ki morda še ne vedo, na tem mestu povejva, da si res ti avtorica priljubljenih receptov, ki jih lahko tedensko prebirajo na našem portalu. Boš tudi v prihodnje še razveseljavala naše bralce z recepti?

Seveda, to je moj eden najljubših hobijev in pri tem ostaja, če me boste seveda še hoteli (smeh). Upam, da se bo receptom zdaj dvignila branost.

Ni dileme! (smeh) Pa se je obisk v vašem lokalu v Kopru kaj povečal, odkar si postala »slavna«?

Ne bi rekla. Res je, da prihaja nekaj ljudi samo zato, da me vidi, vendar se to na prometu ne pozna. Naš lokal dobro posluje že od samega začetka in ne glede na mojo udeležbo delamo enako dobro tudi sedaj.

Se bi udeležila še kakšnega resničnostnega šova – morebiti s podobno ali tudi z drugačno tematiko?

Ne vem. Bi morala biti spet kakšna mamljiva nagrada (smeh). Moram povedati, da je bilo na Kmetiji lepo, kar pove že dejstvo, da se nikoli v 69ih dneh, kar sem jih tam preživela, nisem zbudila z mislimi v glavi: »Joj, kaj pri vragu jaz tu počnem. Rada bi šla domov,« ampak vedno z mislimi: »Hudo, upam, da ostanem čim dlje.«

Vale, najlepša hvala za sodelovanje v tem kratkem intervjuju.

Pričujoči intervju je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".