Z intelektualnim upom Žigo Vodovnikom smo spregovorili o aktualnih in širših vprašanjih šolstva ter študija v naši državi in nasploh.
Pojasni nam kakšne so razlike med študijem v Sloveniji in v ZDA, glede na to da si študiral tam. Kakšne so razlike v pristopu in konceptu samega študija in ali mogoče te drugačne pristope sedaj prenašaš na svoje učenje na FDV?
Zagotovo je bistvena razlika in tudi sprememba, ki jo hitro opaziš. Oseben odnos na relaciji študentje - profesorji je v ZDA nekaj povsem drugega. So pa tudi pri nas neki zametki teh sprememb. Ko sem bil jaz študent, je bila ta distanca še malo večja. Zdaj počasi prihaja do tega, da se poskuša z malo bolj osebnim pristopom premostiti to demarkacijsko črto. A so tam še vedno v tem pogledu korak naprej.
Vendar ne smemo imeti iluzije, v ZDA je deloma to način dela. Tudi nasploh v družbi je ta oseben odnos, dostopnost - vsaj načeloma - neka norma. Po drugi strani pa je tudi res, da so tam univerze vendarle podjetja in se morajo v bistvu za vsakega študenta boriti, da ohranijo svoj budget, da ohranjajo prispevke, financiranje.
Torej je to velik faktor?
Ogromen faktor. Treba je priznati, da ta odnos do študentov, prijaznost, odprtost, ni v službi tega, da bi oni želeli študente razveseliti in razsvetliti, ampak zato, da ohranjajo svoj delež na trgu. To je zagotovo.
Ena stvar je tudi to, da pri nas profesorji niso toliko podvrženi turbulencam na trgu, pri čemer je v ZDA drugače. Celotna akademska sfera je podvržena menjavam, pritiskom in zaradi tega so evalvacije s strani študentov tudi toliko bolj relevanten faktor. Univerze najamejo oziroma novačijo »prvokategornike«, še posebej največje univerze kot so Harvard, Yale, Brown. Zato je tam tisti magnet, da dobijo najbolj zveneča imena, ki najbolj ustrezajo študentom.
Kako pa je šla tvoja pot do Harvarda?
Že kot Predoctoral Fellow na Boston University sem večino časa delal v glavni harvardski knjižnici Widener Library. Na Harvardu sem lansko leto pridobil post-doktorsko pozicijo v oviru Faculty of Arts and Sciences – History of American Civilization, ampak sem vezan na delo tukaj in si ne morem privoščiti eno ali več-letne pavze. Sedaj sem tam po nekih »kolobarjenjih«, en semester izkoristim vsako leto.
Pri nas imamo še vedno predvsem javno šolstvo, ampak zdaj se na novo ustanavljajo zasebne univerze. Kakšno je tvoje mnenje o njih? Se lahko morda približajo privatnim univerzam v ZDA, ki so veliko bolj kvalitetne od naših?
Problem s spremembami v Sloveniji je predvsem to, da je avtonomija univerze še bolj pod pritiskom. Privatne univerze propagirajo, da bo to izboljšalo celotno javno sfero, ampak po drugi strani se ve, da to enostavno ni mogoče. Ne morejo tekmovati z glavnimi univerzami v Sloveniji. Gre za neke marginalne institucije, ki nimajo niti predavalnic niti knjižnic, kar je najbolj pomembno!
Knjižnice si pravzaprav izposojajo drugod ...
Točno tako. Mislim, da to res ni nek korak naprej. S tem, ko želimo na tak način narediti korak naprej, jih delamo najbrž pet nazaj.
Profesor na FDV Janko Prunk, ki je preko odborov odločal ter pomagal pri tem ustanavljanju, je potem naredil manjši preobrat. Za ustanavljanje teh fakultet oziroma univerz pravi, da je to sicer legalna poteza, ni pa legitimna. Če obstaja zakonska podlaga, zakaj bi se jih potem pri tem zaviralo?
Tudi sam mislim, da bi bilo najboljše, da se jim ustanavljanje pusti. In da bi se jih dejansko prepustilo trgu. Vse, ki so nastale v zadnjih letih, so imele privilegiran položaj. Omejeval se je vpis na rednem in izrednem študiju na primer znotraj Univerze v Ljubljani, še posebej na družboslovnih fakultetah, na drugi strani pa se je ta mesta delilo tem novim institucijam, ki v bistvu ne bi imele niti enega vpisa. Še danes imajo zgolj par študentov.
To je pokazal tudi zadnji vpis, ki se je pravkar končal.
Katastrofa. Se pravi, po svoje bi jim jaz pustil njihov fetiš, da naj prosti trg pove svoje.
Kaj pa bolonjska reforma, se ti ne zdi, da gre za nek vrste »šnelkurz«? Semestrski predmeti, ki so napram starim programom manj poglobljeni. Se dobi s tem bolj površinsko znanje, ki prej temelji na empiriji ali pa morda kvazi-multidisciplinarnosti?
Sporno se mi zdi na dveh nivojih. Za same študente je sporno zato, ker bi moral biti univerzitetni študij čas raziskovanja nečesa novega, drugačnega. Zdaj pa gre za valilnico kadrov.
Ravno si delim poštni nabiralnik z nekimi kolegicami oziroma kolegi, kjer morajo študentje delati prošnje za upravne enote in tako naprej. Dejansko ni pošteno do študentov, ki pridejo na fakulteto, da nimajo nekega pravega študija. Imajo neke tečaje, kako potem takoj ustrezati. Iz njih delajo neke trikotnike, kvadrate, kroge, ki bodo ustrezali in zapolnili mesta znotraj gospodarstva.
Vzroke za to gre iskato v preveliki odvisnosti od gospodarstva, ki duši avtonomnost in kreativnost univerze. Se pravi delati nekaj novega, drugega, kar je neodvisno od aktualnih zahtev trga. Če preidemo na drugo raven, do samih profesorjev, raziskovalcev, pedagogov. Obstajajo omejene opcije za kreativno delo, za raziskave, ki morda niso profitabilne. Če se ukvarjaš s politično filozofijo, teorijo, enostavno nimaš možnosti oziroma so le te zelo omejene. Si seveda v depriviligiranem položaju, v nasprotju z nekaterimi drugimi raziskovalci, ki delajo stvari, ki ustrezajo gospodarstvu.
Za primer: če želiš delati analizo predsedniških ali strankarskih volitev, je super. Enostavno nudiš politični eliti, da vedo, kako še bolj kompetentno zmanipulirati množico v njeno nekompetenco.
Če pa želiš delati nekaj, kar bi poskušalo presegati neke obstoječe omejitve, na primer preseganje posredne demokracije v neposredno demokracijo, iskati neke druge politične strukture ali prakse, ki gredo preko nacionalne države in kapitalističnega reda, pa je utopično razmišljati, da boš lahko za to dobil kakršnekoli možnosti za raziskovanje. Vec fotografij lahko najdete v Albumu.
T'k prajijo 
