Stran 1 od 2 Maja Visinski je mlada koroška pesnica, po duši kulturologinja, v službenem delu dneva pa snovalka spletnih idej. Je tudi moja sestra po besedi, bivša sošolka ter prijateljica za obdržat. In »nomadka, ki je skozi potovanja našla svoj temeljni kamen v rodnem Slovenj Gradcu«, kot so njene besede zapisali na platnico njene prvorojenke, zbirke erotične poezije Zgladi me v žensko. Pesniško prvenko ji je kot izbranki Festivala mlade literature Urška 2007 izdal Javni sklad za kulturne dejavnosti - revija Mentor. Po predstavitvi zbirke vsem ljubiteljem pisane besede, ki se je 24. oktobra 2008 v Mestni kavarni v Slovenj Gradcu razvila v prav posebno erotično-magično energijo, sem se z Majo pogovarjala ob skodelici čaja na mojem domačem terenu – na Ravnah. Težko je pisati o nekom, ki ga poznaš tako dobro kot jaz poznam Majo. In še težje je v primerno vsebino zapakirati njene odgovore na moja (in Tjašina), včasih že malce preveč osebna (žgečkljiva?), vprašanja. Ob napadih smeha, muzanju in Majini odkritosti mi je (upam) uspelo tudi to. In nastal je spodnji intervju… Majin drugi po izdaji prvenke. Samo za bralce Bajte! Maja, glede na to, da je v tvoji poeziji erotični naboj zelo izrazit, pišeš pesmi v postelji – ali vsaj blizu nje? Bližina postelje ni imela nikoli direktne povezave z vsebino mojih pesmi. Največkrat pesmi nastajajo neodvisno od dela dneva – v službi, v kakšni čakalnici, ko sem sama doma in se mi ne da pospravljat… Res pa je, da je zdaj, odkar živim s fantom, manj takšnih »klasičnih« priložnosti, da pesem iz misli prenesem na papir. Spraviti se moram v »samico«, biti moram v pravem razpoloženju, ki da prave rezultate. Je intenzivnost erotičnega enako prisotna na papirju in v realnem življenju? (kratek in jedrnat odgovor, brez oklevanja) Ja! V kakšnem duševnem stanju nastane največ tvojih pesmi? Pred, med ali po... ? (smeh pri obeh) Precej različno. Včasih so pesmi nastajale v žalosti, včasih v jezi, iz nemoči ali pomanjkanja dialoga. Ko ti nekdo raztrga dušo. Potem pa pride nekdo, ki dušo zakrpa. In takrat začneš pisati drugačne pesmi? Ja. Korenito drugačne. Se ti je to že večkrat zgodilo? Ne. Samo enkrat. Grega (op.a. zaročenec) je obrnil moj svet na glavo. Takoj na začetku, ko sva se spoznala, sem pisala same »pocukrane« pesmi. Ali pa sploh nisem mogla pisati. Potem pa sta ostali samo še ljubezen in erotika. Pesmi vedno nastajajo iz mojega življenja, kar jim daje tisti posebni pečat. V zadnjem času jih zaznamuje predvsem pomirjenost same s seboj in zavedanje, da je poezija lahko tudi čista lahkost bivanja. Znotraj ali zunaj. Večkrat se mi tudi zdi, da z Grego piševa pesmi skupaj. Veliko njegovih verzov daje hrano mojim pesmim. Transcendentalno stanje, kaj? (smeh) Takšen stil pisanja, kot ga najdete v prvenki, mi je zlezel pod kožo, to sem jaz. Delam poglobljene psihosocialne študije, kot je v spremni besedi k zbirki zapisal moj mentor, David Bedrač.
|