"Realnost je takšna. KKŠ se v svojem delovanju do sedaj ne more ravno pohvaliti z demokratičnostjo zaradi svojega famoznega statuta, ki onemogoča kandidaturo za predsednika slehernemu študentu."
Po pogovoru s Petrom sem stopil še do Polone Kasal, pri njej pa sem bil še manj oborožen z vprašanji kot prej, ko sem imel vsaj nekaj minut za razmislek. Reševanje kriznih situacij mi očitno ne gre preveč dobro od rok, saj sem prišel na »brilijantno« idejo, da bi mi pravzaprav kakšno vprašanje lahko zastavila ona. Vprašala me je, kako mi je ime in nato sem prišel na še boljšo idejo, da bi si lahko kar ona izmislila vprašanje, ki bi ji ga potem zastavil jaz. Bila je mnenja, da bi bilo mnogo bolj smiselno, če bi se potrudil v to smer sam ... Blef se je obnesel, ker mi je uspelo najti iztočnico za pogovor, ni pa dvoma, da je šlo za Polonin daleč »najboljši« začetek mini-intervjuja v karieri.
Uživaš na odru?
Ja, definitivno. Bend obstaja, če je kemija in kjer je kemija, je zmeraj super. Takšen večer, kot je današnji, zagotovo polepša našo skupno zgodbo in se imamo pač fajn tako da izkoristimo to in se malo podružimo.
Tudi če publika ni aktivna?
To je zelo odvisno, danes je bila publika zelo neaktivna, čeprav so se vseeno odzivali. Polovica jih je sedela, ampak se čuti ta pretok energije. Včasih je lahko publika zelo blizu in je hladna ali pa mi nismo čisto pravi in potem ne steče neka komunikacija. Kljub temu da je bilo »komorno«, kot je rekel Gušti, je bilo nam fajn in mislim, da ostalim tudi.
Pred kakšnega pol leta ste igrali tudi na Ravnah, ampak tam je bil koncert v klubu. Kakšna je razlika igranjem v klubu in zunaj?
V KompleKSu, ja. Definitivno je razlika, poletni večeri imajo posebno magičnost. Ko je poletje so festivali, koncerti zunaj, čisto drugi »štimung« kot notri. Klub je vedno povezan s tem, da je zima, tu pa lepo vetrič zapiha in je fajn. Klub je mogoče malo bolj skoncentrirana zadeva, štiri stene in ljudje, ki ne morejo nikamor tako hitro pobegniti (smeh) in ponavadi pridejo še bolj z namenom ...
(mimo uleti Peter in Polona komaj ubrani svoj glaž vina pred žejnim pogledom;)
... v klubu se ponavadi muzika dogaja, ampak za moje pojme bi se morala bolj pogosto tudi zunaj.
Kako pa je prišlo do tvojega sodelovanja z Guštijem?
To je zgodba, ki je že tisočkrat slišana, tako da je niti ne bi ponavljala. Smo se srečali, dobili priložnost, itak je vedno v življenju že več kot pol narejeno, če dobiš priložnost.
Zakaj pa je po tvoje Gušti šel stran od Big Foot Mame, ki je bila zelo popularna skupina?
Po moje da on sam najboljše ve, najbrž se je enostavno naveličal enih in istih ljudi. Očitno je imel na zalogi neko idejo, ki jo je hotel realizirati in je videl da je pravi čas, da združi to, da se mu ne da več biti tam in da uresniči neke druge ambicije in naredi to. Kar se mene tiče je to bila zelo pogumna poteza, glede na to da je prostor Slovenije zelo majhen, ampak zelo podpiram to. Podpiram tudi to, da imajo glasbeniki v bendu vzporedne projekte.
Se da sploh preživeti z glasbo pri nas?
Odvisno, kako je z avtorskimi pravicami in s temi zadevami, kolikšen delež si avtor in kako se ti seštevajo potem še špili in to. V principu pa je to en tak lep hobi, pri katerem je fajn, če se da od njega živet ... Če pa se ne da pač jebiga.
Najbrž nisi v glasbi samo zato?
Lepo je, če lahko preživiš s stvarjo, ki jo rad počneš. Če ne moreš je na tebi ali boš nehal ali pa boš rekel »ok, rabim to« in bom to delal ne glede na to ali se lahko s tem preživljam. Pač boš malo bolj natrpal urnik in počel še kaj drugega.
Majda Ravnikar, nekdanja uspešna smučarka, je pred kratkim izdala svoj književni prvenec “Koroška, moj mali veliki (smučarski) svet”, s katerim je na najboljši način izrazila svojo dolgoletno ljubezen do Koroške, smučanja in literature.