Draga prijateljica, dragi prijatelj,

tole ti pišem, ker bi ti rad zaupal nekaj osebnega, takole med nama. Sem tista oseba, ki si jo zadnjič videla na plakatu, potem sem se pojavil še na televiziji, zdaj sem že na internetu. In prinašam ti rešitve, obljubljam ti rezultate, ne skrbi: Odgovor ti prinašam na pladnju. Ob branju si torej naslikaj pred oči tole sliko in moj monolog bo precej lažji. Kajti dobro nama je obema jasno: moje besede so pomembne kot milni mehurček zasanjanega otročaja, ki na sončen dan nima boljšega početi. Le da ti jaz še nisem pisal na dom, sem eko.

Dobro vem, da v teh poslednjih dnevih Politike pri sebi tiho tuhtaš in razmišljaš: komu podariti svoj dragocen glas na prihajajočih državnozborskih volitvah, jojmene, jejhata, komu, kateri?  Kot dobri prijateljici, prijatelju, ti ponujam odkrit odgovor ... Navsezadnje sem tisti obraz s televizije, naj te znova opomnim, kako bi ti torej lahko lagal?! Takole ti povem, med nama: »Ni ti potrebno glasovati za nikogar! Nikomur ne podari svojega glasu! Nikomur, vsaj če boš precenila ali precenil, da si svoje standarde in pričakovanja spustila (spustil) že tako nizko, da jih nižje preprosto nočeš ali pač ne moreš.« Zakaj bi vrtala globoke vrtine za nafto, če lahko pokaš milne mehurčke? Mogoče ti tako veleva zdrava kmečka pamet ali tisti racionalni um, ki bi ga zagovarjal filozof nemškega idealizma Immanuel Kant, ki je vsak ljubi dan svojega življenja opravil isti sprehod, pa se ga ni naveličal. Rituali so zanimivi, se strinjam, ampak mačka, ki se potepa po našem naselju, je brez repa. Sedaj pa razumi, če moreš, ja. Naj ti povem, da s tem ne boš storila nobenega greha proti demokraciji ali politiki, ne skrbi. Še več, čisto možno je, da bo to tvoje veliko demokratično dejanje, ki bo v svojem temelju nosilo še kako pomembno politično sporočilo.

Naj ti razložim svojo vizijo podrobneje. Ker si kolikor toliko redno spremljala volilno tekmo - in že sam izraz volilna tekma je, naj ti povem, za demokracijo in politiko v resnici precej smešen - dobro veš, da imaš v resnici na voljo le štiri stranke, ki se bodo zagotovo uvrstile v parlament; v hram demokracije, kot bi mu dejal 'starosta slovenskega politike', ki volitve označuje kar za praznik demokracije. Najbrž se bova strinjala, da je demokracija, ki praznuje le en dan od tisoč štiristo in še nekaj dni, potem pa tvojih pozivov, aktivnosti, krikov, robantenja, kruljenja želodca in nesmiselnega cepetanja ne sliši več, precej kisel sadež demokratičnosti. Če ne kaj drugega, je kvečjemu statična demokracija, ki se ritualno odvije enkrat na nekaj let, predmet sovraštva mnogih, če ne že kar tihe večine. Res je, demokracija je zmeraj lahko le dolg proces, nikoli končan in hudičevo naporen proces, ki od vseh, ki bi se jo radi igrali, zahteva veliko  … Če naj jo pač tako samozavestno kličemo za demokracijo – vladavino ljudstva, ne vladanje peščice nad ljudstvom. A zdi se mi, in ne vem če se z menoj strinjaš, da resnična demokracija za današnji čas zahteva na žalost preveč, kot smo pripravljeni žrtvovati. In tako imamo tale ritual na vsakih nekaj let, demokracijo.

A pustiva za trenutek opazko o vladanju in vladanih vnemar, kajti težave najine preljube parlamentarne demokracije so se, kot boš videla, s tem šele pričele. Če boš torej volila katero stranko izven pomembne četverice, obstaja precej visoka verjetnost, da bo tvoj glas šel v nič, oziroma še slabše, razporedil se bo vsem ostalim strankam, ki bodo prišle v 'hram demokracije' pa čeprav jih resnično ne maraš. Včasih se ti celo ob kakšni malce obrne (še posebej, če njene veljake spremljaš, kadar malicaš tuno). Poslancev bo pač zmeraj toliko, kolikor jih je določenih v zastavi. Pardon, ustavi. Zagotovo si se zato vprašala – ali to res hočem storiti? Kaj mi je tega treba? Res hočem voliti za stranko, ki na koncu ne bo prilezla čez parlamentarni prag, pa čeprav morda samo zaradi birokratskih rigidnosti, ignorance medijev, neobstoja finančnega zaledja ali pa kakšnega drugega podobnega razloga, ki v resnici nima nič s sposobnostjo ljudi v tej stranki ter tako opevanimi načeli demokratičnosti?  Bom z oddajo glasu torej res tvegala potrditev tega volilnega rituala, ki ga mogoče sploh ne podpiram? Razlogov za njegovo nepodporo imava seveda oba več, a najbrž je eden izmed njih prav to: obstaja realna možnost, da bi bila pripravljena voliti kvečjemu stranko, ki najinega dragocenega glasu nato sploh ne bo zmožna zastopati. In tako špekulirava.

V najslabšem primeru se nama je že tako ne ravno idealna izbira torej dodatno zmanjšala, kajti preračunavati morava odstotke, spremljati predvolilne ankete in predvidevati kako bodo razmišljali ostali volivci-špekulanti … S tem pa  morava v končni fazi tudi tehtati, kam bo najin glas v resnici šel, če ga ne bova podarila nekomu izmed tistih štirih. Ni druge, v resnici imava na voljo torej štiri stranke. In vse štiri se kitijo z množico kandidatov, ki so za stranko zastavili svoje ime ... Med njimi je precej takšnih, ki vedo o politiki in političnem precej manj, kot moja babica, da ti povem in se ti pri tem ne zlažem. Že res, moja babica ve o politiki kar veliko, a zgodovinska ignoranca in redno naslanjanje na zlorabljene in dolgočasne milne mehurčke, ki včasih prenesejo težo, ki je v nasprotju z vsemi fizikalnimi zakoni, ni nikoli veljalo za prav dober izgovor: niti za naju, prijateljica, prijatelj, še manj pa za njih, vrle kandidate, ki naj bi vendarle vedeli bolje – a največkrat ne vedo niti toliko kot midva, ki niti ne hliniva, da imava dovolj vednosti še za vse preostale ljudi, ki naj jim bo vladano.

Takole imava torej. Štiri konjenike apokalipse, simbole vojne, smrti, kuge in lažne odrešitve. Malce karikiram, seveda, čeprav je res, da se kuga lahko tako hitro vrne prav zato, ker mo ljudje slepo prepričani, da smo jo že dokončno pregnali. Če se izogneva primerjavam bibličnih proporcev, imava sama izbiro med konjeniki, ki se gibljejo nekje po terenu politične neopravilnosti, ki se pogosto prevesi v nenadzorovano nesposobnost, trde in v temelju ne-demokratične politične paranoje, tehnokratskega rezanja 'balasta', ki mu sicer radi pravimo tudi osnovne socialne pravice in menedžerske anti-politike, ki si demokracijo razlaga kot upravljanje malo večje štacune. Če se bova pri zadnjem znašla na polici s pokvarljivo robo, ga bova prej ali slej najebala, ti rečem.

Na voljo imava torej precej žalostno izbiro, vem.  In kogarkoli bi bila volila - ali pač ne - v vsakem primeru nama bo vladano. Mandat za upravljanje z življenji mene, tebe, tvoje sosede in sestrinega mulca bo prešel v roke nekoga drugega. Če ne bova šla na volitve, tega mandata ne bova oddala prostovoljno, če bova odšla, izgubiva še ta precej ubog argument – kar sami so si ga vzeli, saj jim ga nisem dala sama od sebe, jojmene, jejhata, pa takšna samovolja, takšna neprijaznost! … Ja, se strinjam, precej kurčeva tolažba. Najbrž nisva edina, ki jima ni povsem jasno, kdo se po njej zares počuti bolje.

Takole imamo. Na volitvah plebejci vračamo državo nazaj v upravljanje političnim in birokratskim elitam in pri tem vračanju zares gre le za simbolno gesto - ne moremo namreč izglasovati, da države tokrat izjemoma pač ne bomo vrnili nazaj v njihovo upravljanje in: čavči, se vidimo čez štiri leta ali desetletja. Politični ekonomist avstrijskega rodu in zagovornik vseh vrst družbenih elit, Joseph Schumpeter, ki še vedno velja za referenco na področju tega, kar Zahod imenuje demokracija (pa čeprav je bil, kot rečeno, v bistvu ekonomist, kar pa za demokracijo v kapitalizmu roko na srce ni ravno nenavadno), je precej odkritosrčno povedal, da je temu tako, nič drugače in da tako tudi mora biti – kako da ne?! Zanj »demokracija ne pomeni in ne more pomeniti, da ljudje dejansko vladajo v kakršnemkoli očitnem pomenu izrazov ljudje in vladanje. Pomeni samo to, da imajo ljudje možnost sprejeti ali zavrniti ljudi, ki naj bi jim vladali.« Tako Joseph, in Jožef je samo povedal, kar bode biti samoumevno.

Prijateljica, prijatelj. Naj te nikar ne preslepijo znova šarlatani, ki radi govoré, da je to najboljša izmed vseh demokracij, edina mogoča in realno izvedljiva demokracija in kaj še vse drugega. To je naloga šarlatanov, skratka, govoriti o obstoječem svetu kot najboljšem izmed vseh svetov. Ne le, da bi lahko imeli boljšo, da ljudje vsak dan celo prakticiramo boljšo in da si, konec koncev, boljše oblike demokracije tudi lahko zamislimo ... Zgodovina takšne oblike nenazadnje pozna. In seveda pozna tudi slabše, si mislim. Nekatere demokracije (in stranke) so takšne le po imenu. Številni sistemi, ki jih danes imenujemo za totalitarne, so se imenovali za demokracije – med njimi so bile tudi ljudske demokracije. Tudi tale demokracija, ki jo imamo danes, na žalost ni tako daleč od slepila.  Nekaj o sebi govori in nekaj povsem drugega v resnici je. Moderno Zahodno demokracijo tudi v njeni domovini kaj hitro lahko nadomestita pendrek in solzivec, pa čeprav je nekdo morda samo malo potacal lepo gojeno travico in rekel, da vse vendarle ni tako lepo in čisto prav ... In tako kot bodo ljudske demokracije trdile in dokazovale svojo neizpodbitno demokratičnost, bodo parlamentarne predstavniške demokracije dandanašnjega kazale svoj demokratičen ustroj, popolnoma demokratično podstat, ki v resnici ne more biti nič drugega kot le in samo definicija demokracije. A prevečkrat izbirava zaradi izbire same.

Takole, malo mi je ušel čas, ki sem ga nameraval nameniti mojemu monologu s tabo, prijateljica, prijatelj. In takole, med prijatelji, navreči sem hotel še vsaj nekaj deset odstavkov, ker danes najpomembnejših odločitev niti ne sprejemajo ljudje, ki jih voliva. A sem se nato spomnil, da bi bilo za čas instant-politike in fast-food novic to kratkomalo zapravljanje mojega in tvojega časa, kar je dovolj je dovolj in več o tej temi raje kdaj drugič. Čas je namreč denar, radi rečejo, in še kako imajo prav. Pokanje milnih mehurčkov naju namreč lahko še kako drago stane. In ker bo zdaj zdaj priletel mimo dežurni moralist, ki me bo okaral, ker nisem olepševal resnice, češ da sem te s to svojo resnico samo nagovarjal k temu, da ne bi opravila svoje državljanske dolžnosti, naj za konec dodam le še tole: naša skupna odgovornost presega gledanje soočenj na televiziji in sporadično odhajanje na volišča. To te ne bo odrešilo, bolje da greš v primeru iskanja odrešitve raje k spovedi ali vsaj k maši. In tudi neodhod ni nekaj, s čimer se lahko že kar vnaprej hvališ. Ključno nasprotje tele najine demokracije je, da je neodhod v samem bistvu isto nemogoča in idiotska odločitev. Tako gre to. Danes niti odhajanje na volišča niti debate strankarskih veljakov nimajo več veliko z demokracijo ali celo s politiko - a če kdaj, potem prav obstoječi zgodovinski trenutek ponuja več kot dovolj možnosti za udejstvovanje v Politiki in Demokraciji.

No, se vidiva v nedeljo na volišču.

Pričujoča kolumna je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".