Zorye je prvi slovenski fotografski kolektiv, ki združuje štiri fotoreporterje mlajše generacije. Zorye so (na spodnji fotografiji od leve proti desni) Matjaž Rušt, Jaka Gasar, Luka Cjuha, Jaka Adamič in agentka Kaja Pogačar. Bajta je v okviru projekta "Razširitev Lope" gostila Gasarja in Rušta.

S kakšnim namenom ste ustanovili kolektiv?

Gasar: V glavnem zato, ker pri dnevnem časopisju nismo počeli stvari, ki bi si jih želeli sami. Kolektiv nam je razširil obzorja, lahko se posvečamo zgodbam, ki nas res veselijo. Dolgoročnim projektom, ki jih dopolnjujemo in razvijamo po svoje. Poleg tega v kolektivu kot posameznik prej prideš do prepoznavnosti.

Rušt: Je pa res, da ni šlo vse tako, kot smo si v štartu zamislili. Nekateri imajo še vedno redne službe. Seveda je lažje delati svoje zgodbe, če veš, da ti ni treba biti zjutraj ob 9h na sodišču, ob 10h na tiskovni konferenci in ob 11h nekje drugje. To te zna res ubiti.

Internetno stran fotografskega kolektiva Zorye najdete tukaj.

Katere so glavne omejitve pri dnevnem časopisju?

Gasar: Glavna omejitev pri dnevni produkciji je "deadline". Če tako, kot je opisal Rušt, delaš dan na dan, nimaš časa razvijati fotografijo v smer, ki te veseli. In jo nadgrajevati v smislu, da nadgrajuješ tudi samega sebe.

Rušt: V časopisih so pač instant stvari. Težko daš kaj iz sebe, ker imaš vedno nad sabo novinarja, urednika, ki ti ukažeta kako in kaj.

Gasar: Sicer pa mislim, da je 40 odstotkov slovenskih fotoreporterjev ugotovilo, da je lahko to zelo lepa služba. Si lahko zgodaj popoldne že doma, za soliden denar. Kar pomeni, da zapadeš v nek avtomatizem. Ampak tako je samo pri nas in na Balkanu.

Rušt: V Italiji, na primer, tiskani mediji sploh nimajo svojih, hišnih fotoreporterjev. Vsak fotograf deluje sam. Kolikor dela in kako dobro, toliko tudi zasluži. Se bolj ženejo, tukaj pa s(m)o fotografi navajeni nekega udobja.

Kako postati dober fotograf?

Gasar: Ni dovolj zgolj to, da si tehnično dovršen. Zelo pomembno je, da vidiš stvari, da ujameš moment, da sestaviš zgodbo, ki ima glavo in rep. Naprej, da znaš tudi v post-produkciji zgodbi uliti dodano vrednost. In na koncu, da zadevo prodaš. Da si "biznismen". Sama fotografija je torej samo en del na poti do uspeha. Mislim, da se da uspeti z nekim osebnim pristopom in da se ne oziraš na to, kar počnejo drugi.

Rušt: In da se zavedaš okolice, pa da si odprt.

Kakšna se vama zdi kvaliteta fotografij v tiskanih medijih?

Rušt: Mislim, da kvalitetne fotografije so, ampak dostikrat niso objavljene.

Gasar: Časopisi pri nas gledajo na fotografijo zelo zastarelo: velik obraz, ostra, čista slika. Nekateri mediji so sicer že nekoliko bolj dojeli fotografijo, vendar še ne v smislu, kot bi jo morali. Fotografija se pač smatra kot dodatek, dopolnilo k članku, ne pa kot samostojen medij, ki včasih funkcionira bolje kot besedilo.

Klju temu da sta oba še relativno mlada, me zanima, ali opažata pri delu nekoč in danes kaj razlik?

Gasar: No ja, bom vzel to, da sem relativno mlad, kot kompliment. K časopisu sem prišel eno leto po menjavi črnobelega na barvni film. Ko so postali digitalci cenovno bolj dosegljivi, se je blazno povečalo, kako bi rekel, število ljudi, ki fotografira.

Kakšna pa je razlika med "fotografom" in "nekom, ki fotografira"? Kako gledata na poplavo ljudi, ki se ukvarjajo s fotografijo?

Rušt: Če ti doma, v garaži, malo "pošravfaš" avto, še ne pomeni, da si avtomehanik. Tako tudi, če narediš par fotografij, še ne pomeni, da si fotograf. Prepričan sem, da se v tej besedi le skriva nekaj več. Pomembno je, kako dojemaš ta medij in to je to.

Gasar: Predvsem pa ni fotograf vsak, ki ima drago opremo. Opazujem mlajše fante, ki se še šolajo, na primer na oblikovni. Fotografirajo opremo in jo dajejo na Facebook. Pravijo, to je moja nova ljubica, objektiv za 2000 evrov, ki sem ga rabil za to in ono. Mucek, sliko mi pokaži. Najprej moraš vedeti, kaj z objektivom za tak denar.

Gasar, pripravljaš poseben projekt o Jesenicah. Kako si se pripravljal?

Na Jesenice sem čustveno navezan, od tam namreč prihajajo moji starši in stari starši. Je pa res, da sem se mesta celo življenje otepal. Danes nasprotno ugotavljam, da so Jesenice za fotoreporterja zelo zanimiv kraj. Glavne zgodbe, ki so doma na Jesenicah, so železarna, hokej in muslimani. Pri železarni je bilo kar težko. Spomnim se fotografij dedka, ki je bil martinar, kako je stal s sodelavci pri tekočem železu. Danes tam skoraj ni več delavca, samo še stroji. Pravzaprav me je železarna zelo presenetila. Nekoliko drugače je bilo z zgodbo o muslimanih. Islamska skupnost na Jesenicah šteje približno 5000 ljudi, kar je za slovenske razmere ogromno, največ. Skratka, spoznal sem, da moram vsako zgodbo predstaviti skozi posameznika, ki sem ga nato spremljal na vsakem koraku. Z muslimani sem hodil na kavo in se z njimi pogovarjal o veri, običajih in tradiciji. Po več mesecev nisem naredil niti enega posnetka. Zelo pomembno se mi zdi, da vzpostaviš nek pristen odnos in da se o terenu tudi primerno podučiš. Da te oseba, ki jo fotografiraš, odmisli. To je bilo v železarni zelo težko. Polovica se jih sploh ni želela fotografirati, druga polovica pa mi je pozirala takoj. Zato je pomembno, da si tam dlje časa, da te pozabijo. Od maja 2010 do danes sem na Jesenicah naredil približno 200 GB fotografij. Moj končni cilj tega projekta pa je, da naredim knjigo in razstavo.

Rušt: Glede Jesenic naj dodam, da se mi zdi pomembno, da nekdo dokumentira tako mesto, kot so Jesenice. Enako zanimivo in spregledano mesto so zame Trbovlje. Prepričan sem, da bodo čez čas te fotografije zelo pridobile na vrednosti.

Zdi se mi, da pri nas na fotografskih natečajih in tekomvanjih pogosto zmagujejo zgodbe z oddaljenih kriznih žarišč, vidva pa mi pravita, kako fine kraje in zgodbe lahko najdemo pri nas. Kako to?

Gasar: Treba je vedeti, da je Slovenija precej nezanimiva dežela v smislu reporterske fotografije. Nič kaj prida se ne dogaja. Nimamo nobenih burnih demonstracij, tiste študentske so bile izjema. Imamo pa nešteto manjših zgodb, ki so zanimive, vendar za njih potrebuješ čas. Večina fotografov se jih niti ne potrudi odkrivati pri nas, ker jim tujina predstavlja večjo eksotiko oziroma izziv.

Rušt, ti preko Rusije odhajaš na Kitajsko? Kako si se pripravil in kaj boš tam počel?

Kar se Rusije tiče, imam v mislih nekaj serij, za sproti, ampak raje ne bi o tem. Na Kitajskem imam namen ostati dlje časa, vendar še ne vem, ne vem kako bo tam ...

Torej greš s trebuhom za kruhom?

Ne grem se zajebavat.

Ali kdaj razmišljata, koliko vajina prisotnost spremeni obnašanje ljudi, ki jih fotografirata?

Gasar: Odvisno. Matjaž je dokumentiral delavce, dosti podjetij, ki so šla v stečaj. Na primer Prevent. Tam je bilo 500 delavk, bile so v šoku, niso vedele, ali so zgubile službo, kaj bo jutri. V tistem momentu so bile poglobljene v svojo krizo in niso spremljale okolice. Matjaž je takrat naredil fotografije nabite s temi žalostnimi čusti. Medtem ko tam, kjer so ljudje sproščeni in opazujejo okolico, tam je po mojem mnenju težje narediti dobro fotografijo.

Rušt: Se ne strinjam popolnoma. Čisto odvisno od pristopa. Če nastopaš agresivno pri neki tragični situaciji, ne boš naredil dobre fotografije. Moraš se znat vklopiti, biti sočuten.

Gasar: No ja, z vsakemu, ki mu z objektivom prideš pred obraz, moraš vzpostaviti nek kontakt ...

Rušt: ... in če si imel v tistem trenutku napačno majico, si se lahko zajebal.

Gasar: Če že govorimo o majicah. Enkrat sem šel fotografirat kardinala Rodeta z majico, na kateri je bil križan Jezus, otroci pa so se mu smejali. Ni bila prav dobra ideja.

Na ulici ljudi vprašata?

Gasar: Ne, ne. Najprej slikaš, pol vprašaš.

Rušt: Jaz včasih vprašam.

Gasar: Jaz pa nikoli.

Rušt: Vprašam, če me vidi, da se mu približujem. Ampak potem ti že pozira in ni isto. Take fotografije so ponavadi zanič.

Gasar: Držim se načela, da najprej slikam in potem vprašam. Če pa pride do konflikta, mu razložim, kdo sem, da je fotografija moje delo in da se nahaja na javni površini. Do zdaj še nisem imel resnejših težav.

Analogno ali digitalno?

Rušt: Meni je analogna fotografija zanimiva, v njej tudi vidim določene prednosti. Odvisno sicer od fotoaparata. Na primer, sam imam model, skozi katerega vidim enako, kot z očmi, kar mi je super. Si hitrejši, ne rabiš se ukvarjati z nekimi nastavitvami. Malo pač eksperimentiram.

Gasar: Odkar imam digitalca, sem morda poslikal tri filme, a jih še nisem razvil. Mislim, da se ne bom pretirano več matral z analogmimi fotoaparati. Saj obstajajo filtri, ki jih lahko uporabiš. Ne rabim tuhtati, kateri film bom kupil, da bom dobil določen efekt. Naredim sliko in v programu vržem čez njo
filter. V analogni ne vidim več čara.

Kje je meja z obdelavo v dokumentarni fotografiji?

Gasar: Dokler ne dodajaš ali odvzemaš vsebine, nisi kriminalec. Barve, kontrasti, svetlobo, vsi ti programi so digitalna temnica in vse te stvari si lahko delal v temnici. To je vse dovoljeno.

Rušt: Je pa na tebi, do katere meje greš. Konec koncev fotoreporterji javnost informiramo. Če spremeniš tonsko vrednost, v tem ne vidim nič slabega. Se mi zdi pa narobe, da nekoga izrežeš. Kot je to na primer svoj čas delal Stalin.

Gasar: Imaš pa tudi fotografe, ki pravijo, da ne obdelujejo slik ...

Kot ugotavlja Gasar, delavce v tovarnah nadomeščajo stroji. Vaju je kaj strah, da boste zaradi novih tehnologij fotografi nekoč nepotrebni?

Gasar: Mislim, da nas ta nova tehnologija ne bo izpodrinila, vsaj za čas našega življenja ne.

Rušt: Seveda razmišljamo tudi o tem, vendar so meni ti novi pristopi in projekti, kot jih na primer dela Google street view, prav zanimivi. Gledal sem serijo fotografij prostorov, kjer naj bi se dogajala prostitucija. Avtor je fotografiral ceste, ima pa tudi serijo zračnih posnetkov ameriških vojaških baz. Mislim, da se na ta način odpirajo neka nova obzorja. Do teh pogledov ne bi prišel brez novih tehnologij in me prav nič ni strah. Je fajn videt.

Gasar: Sam sem bolj starokopiten. Ravno se navadim in pride nekaj novega. Teh naglih tehnoloških sprememb ne "hendlam" prav dobro. Saj se naučim in se učim, kar mi je super. Nekdo me je nekoč vprašal, kako lahko vsak dan pritiskam na ta aparat. Sem mu odvrnil, stari, poglej, saj tudi ti isto dan na dan drgneš po tekočem traku - bistvena razlika pa je v tem, da jaz vsak dan gledam nekaj drugega.

Pričujoči intervju je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".