Simona Popka poznajo nekateri kot filmskega kritika, drugi kot programskega direktorja Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala – LIFFe, na katerem si lahko te dni, do konca naslednje tedna, ogledate izbor filmov, kakršne boste težko našli v Koloseju. Kot dober poznavalec filmov se Popek zaveda, da je naloga programskega selektorja obiskovalcem ponuditi pestro paleto kvalitetnih filmov, tako avtorskih kot tudi žanrsko obarvanih, še posebej takšnih, ki odražajo duha časa.

Ste zadovoljni z doseženim v zadnjih petih letih, odkar ste v vlogi šefa festivala?

Ja, še posebej s programom. Zadovoljen sem tudi z obiskom, saj nam v zadnjih letih uspeva zadržati med 40.000 in 50.000 obiskovalcev. Lani je bilo po obisku rekordno leto, letos pa kaže še bolje. Imamo še nekaj rezerv, predvsem kar se tiče pritegnitve bolj znanih gostov, vendar realno gledano nekih velikih zvezdnikov tudi v bodoče ni pričakovati, saj je vse povezano z denarjem.

Moje vodilo je: pomembno je, da je film kvaliteten, v drugem planu pa, od kod prihaja.

Kako se odločate, kakšne filme boste uvrstili na program?

Bistvena je kvaliteta, v določeni meri pa upoštevamo tudi pričakovanja občinstva. Priznam, da mi osebno nekateri filmi niso najbolj všeč, ampak vem, da jih je nujno uvrstiti na program, še posebej, če gre za festivalske nagrajence in velika imena. Pred dvema letoma sprva na program nisem nameraval uvrstiti Antikrista od Larsa von Trierja. Ker pa me je veliko ljudi neprestano spraševalo, ali bo na festivalu Antikrist, sem vendarle popustil in rekel, ok, pa naj bo, čeprav mi je bil izrazito zoprn film. Toda pri stotih filmih na festivalu je dovolj prostora tudi za takšne, ki mi osebno niso všeč.

Vam pogosto sugerirajo, katere filme bi morali uvrstiti na program?

Seveda, letos so nekateri malce razočarani, ker na program ni plesnega dokumentarca Pina Wima Wendersa. Toda v Ljubljani vsaj v centru nimamo dvorane s 3D tehniko, takšna je samo v Koloseju, kjer pa Liffe ne gostuje. Film, ki ga letos pogreša največ ljudi, ni možno predvajati na festivalu iz tehničnega vidika.

Enkrat me je nekdo nazijal, češ pa kakšne filme izbiramo in sem mu rekel: "Tudi če vam film ni bil všeč, ste vsaj videli nekaj, kar še niste nikoli."

Nekateri filmi so že razprodani, verjetno ste pričakovali, da bo med njimi Nevarna metoda Davida Cronenberga in Koža v kateri živim od Pedra Almodovarja.

Pravzaprav je Cronenberg zame presenečenje. Pri nas nikoli ni bil pretirano priljubljen režiser. Čeprav so bili njegovi filmi predvajani v kinu, ni dosegel statusa kot so ga med liffovsko publiko imeli Mike Leigh, Ken Loach, Pedro Almodovar in Lars von Trier. Seveda sem pričakoval, da bo dobro obiskan, ne pa da bo prvi povsem razprodan, saj gre vendarle za precej konzervativno kostumsko dramo.

Bi na podlagi izkušenj lahko rekli, kateri filmi najbolj pritegnejo občinstvo?

Gre za filme zgoraj omenjenih režiserjev in po navadi nagrajence s festivala v Cannesu, manj pa tiste iz Berlina. Letos je veliko povpraševanja za Sramoto Steva McQueena, ki je leta 2008 zmagal na Liffu z Lakoto. Všeč mi je, da se vsako leto najde nekaj filmov, na katere ljudje kar drvijo, prej pa nikoli ne bi mislil, da bodo postali hit. Letos je takšen turški film Bilo je nekoč v Anatoliji. Gre sicer za film znanega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana, ki je pri nas že imel retrospektivo. Njegovi filmi veljajo za zahtevne, trajajo po dve uri in pol, zgodi pa se bolj malo. Toda letos je že razprodan. Podoben, počasen, je brazilski film Zgodbe, ki se jih spominjamo. Zanimivo se mi zdi, da ljudi očitno močno pritegnejo naslovi. Ko jih sprašujem, ali ne preberete vsebine, rečejo, ne, ne, pritegnil me je naslov. Tako so pred dvema letoma vsi popadali na film z naslovom Prinesi mi rožmarin, ameriški neodvisni, nič proračunski in ne preveč komunikativen film. Saj je šlo za dober film, vseeno pa si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, če je bil takšen naval predvsem zaradi rožmarina v naslovu.

Najboljši filmi odražajo duha časa.

Ste letos izbrali poudarek na mladih grških filmih tudi zaradi uspeha lanskega filma Podočnik?

Vsebine sekcije Fokus nikoli ne izbiramo na podlagi lanskih zmagovalcev, tako se je pač pripetilo. Dejstvo je, da se je v zadnjih dveh letih nivo grškega filma dramatično dvignil. Imajo pet ali šest izjemno zanimivih režiserjev in so čisti unikat svetovnega filma. Osebno so mi še bolj zanimivi kot Romuni pet let nazaj. Romuni so po osvojitvi Zlate palme v Cannesu s filmom 4 meseci, 3 tedni in dva dneva dobili eksplozijo medijske pozornosti, Grki pa zaenkrat še niso tako medijsko razbobnani, čeprav že „špilajo“ po A festivalih. Letos tako predvajamo prvi in zadnji film Giorgosa Lanthimosa, ki je lani zmagal s Podočnikom.

Pa grški filmi že reflektirajo krizo?

Ja. V Grčiji se vidi, da so se zadeve zakuhale že takoj po olimpijadi leta 2004 in ne šele pred tremi leti kot drugod po svetu. Že takrat so vsi napovedovali, da se bodo z olimpijado zaklali in jo bodo odplačevali še 50 let. Od takrat dalje nastajajo številni filmi, ki tudi zelo neposredno odražajo tamkajšnje stanje duha.

Liffe je postal dogodek, ki ga ljudje nestrpno čakajo in že septembra sprašujejo, kdaj bo objavljen spored.

Zanimiva je tudi sekcija Retro: Metafilm

Zelo me privlačijo tematske retrospektive, ki so mi vedno predstavljale izziv. Lani smo prvič uvedli to sekcijo s temo Simfonije velemesta in je bila dobro sprejeta, zato smo se odločili, da jo ohranimo. Lažje je narediti avtorsko retrospektivo, kot letos Cronenberga. Ne rečem, da je enostavno, potrebno se je bilo dokopati do njegovih zgodnjih filmov, saj niso več dosegljivi na filmskih kopijah. Tako nam je prva dva filma dal celo Cronenberg sam iz svojega osebnega arhiva.

Filmi o filmu so lahko pogosto tudi družbeno-kritični, razkrivajo zakulisje filmske produkcije, odpirajo dileme, dvome, upanja in razočaranja protagonistov.

Ja. Pri naši izbiri je bil pomemben še en faktor in sicer to, da mora imeti film razsežnost poigravanja z mejo med namišljenim in realnim. Da ni samo film o snemanju filma. Kar nekaj ljudi me je vprašalo, zakaj ni Ameriške noči od Traffauta? Ravno zato ne, ker nima te razsežnosti. Zagotovo je dober film o snemanju filma, a nima tega sanjskega elementa, ko se junaki izgubljajo med resničnostjo in idealnim. V sekcija Retro: Metafilm pa smo dali nekaj zimzelenih klasik, kot sta Fellnijev Osem in pol ter Pojmo v dežju, in še nekaj manj znanih, ki jih mogoče nikoli ne bi videli, če jih ne bi prikazali na Liffu.

Dejstvo je, da se je v zadnjih dveh letih nivo grškega filma dramatično dvignil. Imajo pet ali šest izjemno zanimivih režiserjev in so čisti unikat svetovnega filma.

Bi držala trditev, da kar precej obiskovalcev Liffa isti film ne bi šli gledat, če bi ga vrteli izven festivala v Koloseju. Ali je postal obisk festivala dogodek, ki se ga ne zamudi?

Ja. Liffe je postal dogodek, ki ga ljudje nestrpno čakajo in že septembra sprašujejo, kdaj bo objavljen spored. Sicer pa je Liffe v devetdesetih še iskal svojo publiko, po letu 2000 pa se je začelo število obiskovalcev strmo vzpenjati in se leta 2005 ustalilo okoli številke 50.000.

Spomnim se, da si je znanec z Raven na Koroškem točno ob uri, ko je bila projekcija na festivalu v Ljubljani, na domačem računalniku ogled isti film

(Smeh) Ja, nekateri filmi so dosegljivi na spletu, še posebej tisti iz berlinskega festivala ali pa od najbolj znanih režiserjev. Zmeraj mi govorijo, pa kdo bo še hodil na Liffe, saj vsi downloadajo. Mislim pa, da publika, ki hodi na Liffe, vendarle da nekaj več na estetiko in si želi film videti na platnu. Tudi Melanholija je že dosegljiva na internetu, a je vseeno razprodana.

Pri art filmu pa se zdi, da so kadri vedno daljši. Če je Antonioni v šestdesetih letih veljal za »dolgočasnega«, za režiserja z ekstremno dolgimi kadri, potem danes izpadejo njegovi filmi precej bolj dinamični.

Kakšna pa je obiskanost v Mariboru?

Doslej standardno okoli 2000 obiskovalcev. Letos prvič opažam, da se je prodalo več vstopnic že v predprodaji. Mogoče je kdo lani ostal brez kart in se je zato odločil za nakup v predprodaji.

Koliko se z leti spreminja estetika »art« filma in koliko ima na to vpliva percepcija gledalcev vajenih vse hitrejšega tempa?

Mediji so se zagotovo spremenili. Pri filmu je to najbolj opazno v Hollywoodu. Vse je vedno hitrejše, kadri so krajši. Pri art filmu pa se zdi, da so kadri vedno daljši. Če je Antonioni v šestdesetih letih veljal za »dolgočasnega«, za režiserja z ekstremno dolgimi kadri, potem danes izpadejo njegovi filmi precej bolj dinamični. Podobno je z Bergmanom. Ko pa na drugi strani danes pogledamo recimo Ceylana, vidimo pet minutne kadre pokrajine s počasi bližajočim avtom. Tako da so se v bistvu te estetike pri nekaterih še zaostrile.

Gledalec danes verjetno do neke mere ve kaj pričakovati od filma, ki ga gre gledati. Čeprav sem pred dvema letoma pri projekciji nekega filma na Liffu opazil, da je nemalo ljudi zapustilo dvorano že po petnajstih minutah.

Eni ne vedo, v kaj se spuščajo, kar pa ni nič napačnega. Enkrat me je nekdo nazijal, češ pa kakšne filme izbiramo in sem mu rekel: "Tudi če vam film ni bil všeč, ste vsaj videli nekaj, kar še niste nikoli." Boste celo življenje gledali hollywodske akcionerje ali ni za spremembo fajn, če vidite takšnega, kot da bi padel z Marsa? Če si na spletni strani pogledaš opis in ogledaš trailer, bi moral dobiti osnovni vtis, kakšen bo film, a bo nekaj zelo dinamičnega ali bolj zateženega.

Zanimivo se mi zdi, da ljudi očitno močno pritegnejo naslovi. Ko jih sprašujem, ali ne preberete vsebine, rečejo, ne, ne, pritegnil me je naslov.

Kje je danes zaznati najbolj prodorne, inovativne pristope oz. ali sploh obstaja nek center, neka šola, ki bi jo lahko še enačili z nacionalno kinematografijo?

To so ponavadi zelo hipni pojavi. Najde se, na primer, generacija isto starih režiserjev, ki posname v roku nekaj let podobne filme, nato pa se začnejo postopoma njihove poti razhajati. Lani smo imeli Berlinsko šolo, mladi nemški film, kjer je zaznavna enotnost stila. Zelo zanimivi so Grki. Pri njih gre v osnovi za dve frakciji. Ena je ultra realistična, druga pa zelo alegorična, kamor spadata tudi Lanthimos in Athina Rachel Tsangari.

Kateri filmi pa so vas najbolj navdušili ali presenetili v zadnjih nekaj letih?

Vedno mi je bil všeč Cronenberg. Zame je eden največjih živečih avtorjev in je vedno boljši oziroma vseskozi drži visok standard. Zelo so mi všeč tudi mladi Grki in še veliko drugih.

Vaš izbor filmov, ki si jih je obvezno ogledati na Liffu?

Iz tekmovalnega programa jih nočem izpostavljati. Nekaj je čistih unikatov. Če se na hitro odločim, ne morem mimo Cronebergovih filmov, vedno sta zanimiva tudi brata Dardenne (Fant s kolesom), brazilski Elitni vod 2, ki se mi zdi boljši od izvirnika, potem je tukaj kvaliteten gangsterski film iz Konga Naj živi Riva!. Dvomim, da je kdo že videl film iz Konga. Nasploh mi je zelo ljuba sekcija Ekstravaganca, ki sem jo ustanovil še v času, ko je bila šefica festivala Jelka Strgel. Prav je, da se poleg avtorskih filmov vrtijo še filmi tega žanra, v katerem je pogosto veliko vzhodnoazijskih deviacij. Sicer pa letos žanrske frike čaka zgodnji Cronenbergov opus.

Vedno mi je bil všeč Cronenberg. Zame je eden največjih živečih avtorjev in je vedno boljši oziroma vseskozi drži visok standard.

Nekateri pogrešajo letos več azijskih filmov?

Ja, nekateri se pritožujejo, da ni nobenega kitajskega filma. Pač ni bilo dovolj dobrega kitajskega filma v zadnjem letu. Lani so se pritoževali, ker je bil samo en skandinavski film. Treba je vedeti, da so obiskovalci Liffa zelo naklonjeni Skandinavcem. In letos jih imamo osem. Le redke države, Francozi, Japonci in Američani, imajo kontinuirano nadpovprečno dobro filmsko letino. Že pri Nemcih, Špancih in Britancih pa ni vsako leto tako velikega izbora. Moje vodilo je: pomembno je, da je film kvaliteten, v drugem planu pa je, od kod prihaja.

Včasih se zdi, da je film podoben nogometu, vsi bi komentirali in ocenjevali filme. Kakšen je vaš pristop h kritiki?

Zagotovo je pomemben zgodovinski spomin, poznavanje zgodovine filma. Nikoli pa nisem bil blizu filmski teoriji, vedno mi je bila nekoliko odvečna. Najboljši filmi odražajo duha časa. Gre lahko tudi za povsem žanrski film. Včasih je tudi Hollywood odličen in kaže ogledalo dogajanja, mogoče nekoliko bolj zakodirano. Seveda pa ima vsak svoj okus in tudi objektivna kritika ne obstaja, vedno je subjektivna. Mislim, da je pomembno, da se bralec navadi na pisca. Kultura kritike in medijev nasploh je v tujini veliko bolj razvita. Vsak časopis ima glavnega kritika, potem pa mlajše in vajence. Velike filme vedno pokrije glavni kritik in vsi približno vedo, kakšen je njegov okus in kakšen bo odziv. Pri nas to ni bilo nikoli tako razvito in se bojim, da tudi nikoli ne bo, še posebej glede na današnje razmere v medijih.

Pričujoči intervju je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".