 Sedaj, ko se je polegel medijski odmev o ženski emancipaciji ob minulem dnevu žena in so rože že ovenele … segam v razmišljanje o nas, ki uriniramo sede in onih, ki to opravljajo kar stoje … Ob še vedno stereotipnih opredelitvah vloge ženske v družbi se sprašujem, ali sta prioriteti - gospodinjska opravila in reprodukcija človeške vrste - vtkani v misli še dojenčice v roza nogavičkah. Vprašanje je seveda bizarno, a vendar povsem na mestu, kadar še danes, tako ženske kot moški, ob pojmu vloga ženske v družbi asociirajo na štedilnik in ob njem, jasno, žensko z otrokom v naročju.
21. stoletje, čas emancipiranih žensk, a še vedno čas zblojenih preteklih idej. Duh feministk le še kot redek in nejasen ob posebnih priložnostih zaokroži v naših mislih, čeprav so feministke s sufražetkami na čelu tiste, ki so dale svoja življenja, da ženske sploh imamo, o čemer je v preteklosti bilo prepovedano sanjati. Ne da je to najpomembnejša težava sodobnega sveta, ki bila morala biti konstanta političnih razprav in poplavljena v medijih. Toda na drugi strani je absurdno pretirano stokanje ob dnevu žena, o (ne)enakopravnosti, poteptanih ženskih pravicah in šovinizmu. Vsega v pravšnjih količinah in enakomernih dozah, da se misli ustalijo in doprinesejo k pomenu.
Pravila, ki so v 50. letih prejšnjega tisočletja oblikovala del učnega načrta šol, v katerih so izobraževali nežnejši spol, silijo v groteskna občutja. Ob moževi vrnitvi domov izklopi gospodinjske aparate, da ne bo hrupno. Otroke pouči, kako da je utrujen in naj bodo nasmejani. Bodi urejena in mirna, ne razburjaj se, če večerja čaka dlje, kot je bilo namenjeno. Sezuj mu čevlje in mu nudi sproščujočo masažo, ob tem pa poslušaj njegove tegobe in prikimavaj ter pritrjuj v mirnem tonu. Bodi nadvse ustrežljiva in privlačna, sicer se lahko zgodi, da bo njegovo pozornost pritegnila kakšna druga ženska. Kar seveda ne gre očitati možu, temveč tvojem pomanjkanju zmožnosti večno ohranjati njegove oči na sebi.
In v tem sistemu bodi-njegova-služabnica pravil, ki je zajel večino žensk, najdemo pičlih nekaj, ki so se žrtvovale za sotrpinke. Čeprav so pretekla leta, preden se je za ped premaknilo v miselnosti izkoriščanih žensk, kaj šele moških, ki so bili od svoje partnerice deležni neskončnih uslug. Toda takrat so bile gospodinje srečne, misleč, da je to vsa izpolnitev, ki jo je ženska deležna v svojem življenju. Da je to cilj in smisel, ki se ga doseže, da se izpolni njena vloga v svetu.
In kako je po nekaj desetletjih danes v naši mali deželi? Novembra 2008 smo od evropske komisije prejeli opomin zaradi diskriminacije na podlagi spola pri zaposlovanju in delu. Šlo je namreč za nepravilen prenos direktive (to so članice sprejele leta 2002 in je ključnega pomena za odpravo diskriminacije) v slovensko zakonodajo. Glavni problemi so bili v opredelitvi posredne in neposredne diskriminacije, v porodniškem dopustu in delovanju organov za spodbujanje enakopravnosti.
Statistični podatki iz leta 2007 kažejo: pod pragom tveganja revščine je več žensk, v povprečju imamo 93 % povprečne mesečne bruto plače moških; večja brezposelnost se beleži pri ženskemu spolu, dosti manj je podjetnic kot pa podjetnikov, smo pa nekoliko bolj izobražene kot moški.
Po nedavnem poročanju medijev je statistično več zaposlenih mladih žensk, ki imajo otroke, kot tistih, ki jih nimajo. Kar potrjuje staro prakso, da redko zaposlujejo ženske, ki v prihodnosti načrtujejo družino. Nadalje se pojavljajo primeri, ko delojemalki podaljšajo pogodbo za določen čas – dvakrat, trikrat, toda ko zanosi, se pogodba ne podaljša več. Poslabšalo se je tudi zdravstveno varstvo žensk. Pri nas v porodih umre zelo malo novorojenčkov, kar lahko povežemo z dobro porodno oskrbo, vendar na vsakih 100.000 porodov v Sloveniji umre zaradi različnih zapletov 16 žensk, medtem ko v Evropi le 6, kar kaže na šepanje preventivne oskrbe pri nas. Umrljivost mater in nosečnic po porodu je pri nas namreč konstantno višja od povprečja EU.
Še skok na politično sfero. Na parlamentarnih volitvah 2008 so prvič veljale ženske kvote, po katerih mora vsaka stranka na volitvah imeti vsaj četrtino žensk. Nekatere stranke so kvoto tudi presegle, stališča do ženskih kvot pa so bila različna. Na eni strani so stranke spremembo odobravale in poudarjale, da so tudi v preteklosti skrbele za nediskriminatoren odnos, saj naj bi vzpodbujali aktivno vključevanje žensk v politiko. Na drugi strani pa so posamezne stranke ostro opozarjale na slabosti uvedbe ženskih kvot, namreč, kvantiteta naj bi prednjačila pred kvaliteto, kar je eden izmed ključnih argumentov proti. Pred kratkim pa je ženske kvote komentiralo tudi Društvo SOS telefon, ki pravi, da ženske skoraj po pravilu nominirajo v volivne enote, v katerih imajo majhne ali pa nobenih možnosti za izvolitev v državni zbor.
Seveda pa nikakor ne gre spregledati trmoglavosti in pomanjkanja samozavesti pri nekaterih ženskih predstavnicah. Večkrat namreč razlogi za nikakršne premike v enakopravnosti tičijo prav v njih samih. »Tega nisem sposobna, to je moško delo!«, »Ne želim se izpostavljati,«, »Službenih obveznosti ne bom sposobna usklajevati z družinskimi,« in podobna stališča, ki jih zavzamejo ženske. Ta okrnjena miselnost, četudi posledica družbenih vplivov ali nenehnih poskusov v prazno, pogosto povzroči stagnacijo ženske, tako na karierni kot duhovni ravni. Zato je bistvenega pomena, da padci in stereotipi niso prepreke na poti do emancipacije ali prevlade, temveč zgolj dodatna težava, s katero se je z dobro mero volje in moči možno spopasti in jo predvsem premagati.
Visok poslovni cilj, recimo, naj bi zahteval odločanje med družino ali uspehom, saj naj bi mati ob odraščanju otrok bila tista, ki nudi velik delež vzgoje in opore. Vendar se ta dva faktorja ne smeta izključevati. Prisotnost matere najmanj v prvem letu razvoja otroka je resda pomembna, predvsem zaradi dojenja, toda kasneje je povsem mogoče, da večinsko skrb za otroka prevzame moški. Storiti ravno to, žrtvovati lastno kariero in omogočiti partnerici, da doseže boljši položaj v družbi kot on sam, pa za moški ego predstavlja ogromen udarec. Prav tako se pojavljajo zgražanja, če ženska nekaj dni po porodu opravlja službene obveznosti (odmeven primer francoske pravosodne ministrice Dati). Vse to jasno kaže na zgodovinsko determinirano vlogo žensk.
Tako nas namreč vzgajajo že od majhnih nog. Punčkam barbike, fantom avtomobile. (In prepričanja moških o ženskah, slabih voznicah.) Fantek za darilo ne bo dobil mini kuhinje, saj to pelje v pomehkuženje moškega karakterja. Označevanje fantka kot močnega in hrabrega, punčke pa drobne in nežne je t.i. »halo efekt«. Zato je povsem logično, kako se je neenakopravnost zarila v naše odnose, v naš svet in ga sooblikovala v takšnega, kot je. Le da smo ga potem spreminjali, korigirali in ponovno pisali.
Že res, da moramo imeti slonjo kožo, da se prebijemo na višje položaje. Da moramo prestopiti številna polena, ki so nam položena pod noge, številne zbadljive opazke. Toda to pač je cena, ki smo jo plačale za »močnejša pljuča« in jajčnike.
|
T'k prajijo 
