Takole sedim, po soočenju, ki nam ga je serviral POP TV. Človek skuša nekako reflektirati vse stvari, in bolj ko se trudim ubesediti vso to gnilobo, večje frustracije doživljam. Seveda, nekatere stvari zagotovo niso neposredno povezane z nedeljo, ali pač?  No, pa naj bo vse skupaj bolj retorično.

Kje sploh začeti?

Pri naravnost debilni glasbi v ozadju na začetku soočenja, ko je Darja vsakega posebej malo tako provokativno pomasirala?

Pri naravnost debilnih oglasih za stranke med soočenjem, ki so jih delali neki kvazi kreativci, katerih glavni cilj je na dvodnevnih konferencah ob morju šlatati študentke in se potem delati za glavne carje kreative in marketinga v Sloveniji?

Pri potrošnikih oz. naročnikih, ki slepo in nekritično nasedamo raznim debilom, ki so se sami naredili za strokovnjake in ki večinoma ne ustvarjajo nič, ampak prodajajo storitve, katerih cene so določili po bog ve kakšnem ključu?

Pri naravnost debilnih standardih današnjega novinarstva, ko je debata na neki komercialki takšen »šov« oziroma poden, da v bistvu ne veš več kdo te ima za večjega debila – komercialka ali pa kar sami politiki?

Pri strankah, ki so v takšni buli, da ne morejo najti dobrih kandidatov in nam potem servirajo takšne, ki jih nihče ne pozna ali pa jih nihče ne bi želel poznati, in jih praktično mečejo v politično igro kot žrtvena jagnja, poleg kandidatov pa s tem odkrito podcenjujejo tudi ljudi, ki slučajno tlačijo grudo v tistem volilnem okraju?

Pri kandidatih, ki se pustijo prepričati v to, da bodo kandidirali, čeprav vedo, da so tam samo zaradi števila in da nimajo nobene blage šanse?

Pri kandidatih, ki vsakič kandidirajo za drugo stranko in ti potem bluzijo, da sedaj je pa res čas in prilika za nov začetek?

Pri novinarjih, ki vsa leta zaradi branosti/prodaje namenoma objavljajo naravnost debilne izjave politikov, ki potem seveda izjavljajo še večje bedarije, da bi prišli v te iste medije – pri čemer je krog seveda lepo sklenjen?

Pri vseh teh malih strankah, ki so iskreno in pravilno (!) menile, da imajo sedaj možnost, da nekaj dosežejo, pa so jih potem grdo posilili Zokiji in Gregorji in se je v bistvu pokazalo, da brez najmanj 300.000 € nimaš kaj iskati v tej politični »tekmi«?

Pri študentih in študentkah, ki ne vidijo preko tistih nekaj knjig, ki jim jih servirajo na faksu in preko tistih par ljudi, ki jim preko kretenskih medijev govorijo »to ni možno« in enostavno niso zmožni misliti izven debilnih okvirjev, znotraj katerih nas brijejo kot ovce?

Pri medijih, ki so prikazovali samo štiri kandidate kot možne zmagovalce volitev in jim s tem večali pozornost ter zapirali politični prostor, kljub temu, da to ni njihova funkcija?

Pri perverznem slovenskem medijskem prostoru, ko lahko neka skupina ljudi drugi skupini ljudi pri neki zadevi »zagotovi podporo enega tednika in enega dnevnika« in kjer neka medijska hiša z dumpinškimi prijemi in katastrofalnimi vsebinami kontrolira razdelitev prihodkov iz oglaševanja v Sloveniji, prvak neke politične opcije pa lahko svoj intervju pogojuje z objavo popravka in izborom novinarja?

Pri popolnem demokratičnem deficitu in krizi legitimnosti predstavniških institucij, ko so ljudje povsem obupani in apatični, ker jih nihče resnično ne posluša in se ne ukvarja z njimi, tisti, ki bi to želeli, pa ne morejo zraven?

Pri debilnem sistemu, kjer ne moreš glasovati proti – »nikogar od naštetih«, in to izključno zaradi tega, ker se »politika« zaveda kaj bi to pomenilo in seveda predstavlja obstoječ sistem kot edini možen sistem, hkrati pa se zaveda svojega neizogibnega poraza v debati, ki bi jo zmaga »nikogar od naštetih« sprožila?

Pri »demokraciji«, ki je v bistvu neo-fevdalizem, kjer si elite režejo fevd, mi pa kot tlačani osem ur delamo, če imamo to srečo seveda, da lahko potem 4 ure zapravljamo v BTCju in si kupujemo stvari, ki jih v resnici nujno ne potrebujemo?

Pri rešitvi iz 18. stoletja, ko v parlamentu sedijo »predstavniki« ljudstva brez vsakršne resne odgovornosti, ki potem skušajo na vsake štiri leta prepričati ljudi kako fajn da so in si odprejo Facebook račun za en mesec in to samo zaradi tega, ker jim je to svetovala stranka, stranki pa neki marketinški nategun, ki se prodaja za dobre pare?

Pri oblikovalcu, ki je delal letak za kandidata, pa mu je zakasiral 300 flik in mu naredil izdelek nevreden imena letak, poleg »oblikovalca« pa je ubogega kandidata/stranko nategnil še tiskar, ker mu je prodal slab papir za previsoko ceno?

Pri plačanih politikih, ki nam bodo skupaj s plačanimi profesorji govorili, da moramo v času krize zategniti pas, ko pa se bodo talali dobički nas pa seveda ne bo zraven, pas pa bo ostal enako zategnjen?

Pri medijskih hišah, ki naročajo nepomembne predvolilne analize, katerih glavni namen se je nekaj preseravati kdo ima v kakšnem trenutku koliko odstotkov, kar v končnem nima nobene veze z ničemer in služi le preseravanju in poustvarjanju javne podobe, postransko pa seveda prinaša kruh agencijam in faksom, ki te analize izvajajo?

Pri tem da sistem dopušča, da je nekaj iskrenih kandidatov in namenov povsem nemočnih, ker nimajo šanse, da presežejo volilni prag – nimajo ne denarja, medijem pa se zanje gladko fučka, ker pač nimajo denarja in podpore raznih »donatorjev«?

Pri kandidatih, ki ne nosijo dresov z nalepkami sponzorjev po vzoru smučarjev, da bi človek vedel, kdo jih financira, in kdo jim bo po volitvah v spregi z nategunskimi lobisti, ki jim gre samo za denar, izstavljal račune – saj veste, »takrat sem ti dal, zdaj pa vrni«?

Pri strankah, ki naročajo fokusne skupine v katerih tipajo stališča ljudi, da bi pripravili všečne in dovolj pop programe, in potem na teh istih fokusnih skupinah raziskovalci nategujejo ljudi, da ne vedo za katero stranko se dela raziskava?

Pri politikih, ki nas nategujejo, da bomo uspešni in nova Švica in ne vemo kaj še vse, ko pa je realnost takšna, da smo na evropski periferiji, v službi večjih sil in če Angela samo migne s prstom je z nami v trenutku konec, saj smo povsem vpeti v pritiske velikih institucij in korporacij, ki se jim navsezadnje ne more upirati niti Nemčija?

Pri nategunih, ki strankam prodajajo debilne jumbo plakate, za katere nihče, razen teh agencijskih debilov ne ve, če imajo sploh kakšen realen učinek, vsi pa vemo, da nam onesnažujejo pogled na nič hudega slutečo in krivo naravo?

Pri tem, da se o določenih rešitvah sploh ne pogovarjamo, ker so a priori določene za nemogoče in neresne, ker so nam tako rekli in da ima veliko politikov na glavi toliko masla, da bi v resnih državah že petkrat odstopili?

Pri tem, da nas čaka krčenje izdatkov za vse transferje pod pretvezo nujnega zategovanja pasu in o kateri nam pridigajo isti ljudje, ki so nam pred krizo prodajali sedaj popolnoma zjebano Irsko kot uspešen model gospodarstva in predavali (in še predavajo) iz knjig profesorjev iz Harvarda in Columbie za katere se je izkazalo, da so plačanci največjih bančnikov, ki so zakuhali to krizo?

Pri … Ja, ja in ja, dovolj bo, vem da bi lahko še nekaj časa našteval in bi pravzaprav vsaka alineja potrebovala svojo kolumno - ampak odprimo za začetek samo nekaj dilem ...

To vse je res čudna sprega. In zaradi te čudne sprege tokrat ne grem na volitve. Kaj pa ti, Jernej?

Pričujoča kolumna je del projekta "Razširitev modula Lopa", v okviru katerega Bajta izvaja tudi podprojekt "Kolumne in intervjuji".