Danes (pravzaprav včeraj, ko sem pisal prispevek) sem kupil politični tednik Reporter. Mislim, da se variacije izraza "stric iz ozadja" pojavijo v povprečju vsaj enkrat na stran. Po vsej verjetnosti večkrat. Pri čemer je potrebno poudariti, da velik del revije nima nobene veze z notranjo politiko, niti s politiko nasploh. Najbrž gre pri tej vsebini za slabo polovico celotne revije, tam od oka.

Pri tem obstajajo zelo zanimive variacije izraza, primer: "Partijski podmladek, cepljen na kapital (to Nataša Pirc Musar dejansko je), ne more poterjati za potrošek partijske prakse in interesov, ki so v ozadju." Tako dr. Boštjan M. Turk v svoji analizi na strani 35.

V članku Trije asi združene levice je konceptu namenjen kar podnaslov, "Nova stranka stricev". V njem je sicer uporabljen tudi tipski izraz: "to je mogoče razumeti kot odgovor stricem iz ozadja." Se pa zato ne more zdeti nič kaj presenetljivo, da izraz v naslovu svojega mini-komentarja k članku uporablja tudi gnetljivi dr. Matej Lahovnik, politik, ki je v svoji ne prav dolgi politični karieri zagovarjal že skorajda vsako stališče in sodeloval s skoraj vsemi strankami, s katerimi je lahko. Svojo ključno tezo torej podaja kar v naslovu: "Strici se že pripravljajo na novo bitko," pravi. Temu pa v zadnjem stavku dodaja: "Strici iz ozadja so na zadnjih predsedniških volitvah izgubili bitko, ampak pravi politični spopad se očitno šele začenja."

Nasploh očitno obstaja splošno strinjanje, da so bili "na predsedniških volitvah poraženi strici," in ne dr. Danilo Türk, kot so naivno mislili vsi, ki še niso imeli priložnosti odpreti revije Reporter. Tako je namreč poudarjeno tudi v osrednjem prispevku (ki na isti strani vsebuje mini-komentar Lahovnika) in v številnih drugih prispevkih v reviji. Na štirih straneh prispevek Trije asi združene levice sicer skupno vsebuje osem uporab termina strici iz ozadja oziroma njegovih variacij. Na primer: "če bi Türk dosegel vsaj 40 odstotkov glasov, bi bil njegov poraz vsaj časten. Zato naj bi strici počakali, če se bo Türku v naslednjih mesecih izboljšala javna podoba." Tako meni avtor prispevka Igor Kršinar.

Čeprav je tipska varianta strici iz ozadja bržkone še zmeraj najbolj pogosta - dr. Peter Starič v eseju na strani 54 tako zapiše: "Veliko je značilnosti, ki nas pripeljejo do sklepa, da so glavni organizatorji nemirov tudi glavni krivci za današnje razmere, ki pa so jim temelje za vse to postavile že prejšnje leve vlade oziroma strici iz ozadja" - se zdi, da postajajo variacije tega izraza za njegovo kontinuiteto in reprodukcijo vsaj tako pomembne kot izvirnik. Zelo pogosta okrajšava "strici"  vsaj za kolikor toliko obveščenega bralca torej ne more biti problematična. Morebitne nejasnosti ne nazadnje razrešuje uporaba celotnega termina drugod. Pri tem posvečene bralke in bralci takoj vedo, o čem je govora. S tem sami sebi dokazujejo, da so povsem na tekočem z "realnostjo" slovenskega političnega prostora. Imajo potrebne informacije o slovenski politični krajini, poleg teh pa še nekatere insajderske informacije, ki jih lahko dobijo le posvečeni - torej tistih nekaj tisoč ljudi, ki je tedensko pripravljenih plačati 2.90€ za izvod revije Reporter. Znanje pač ni poceni. 

Za dr. Majo Sunčič (stran 98) sta v kolumni na primer izjemno relevantni tako uporaba variacije kot izvirnik: "strici so zasidrani v SD, o čemer priča Franc Križanič," pravi na nekem mestu. Obenem pa po njenem obstaja pomemben "spopad med Janšo in strici iz ozadja." Po mnenju doktorice Sunčičeve tudi ne gre spregledati, da gre "za ključno vprašanje Kučana in stricev iz ozadja." Igor Lukšič drugače po njenem mnenju rad "naklada o stricih iz ozadja, o stari in novi levici, vendar še vedno ne moremo biti gotovi, ali Lukšič ni zgolj še en pajac stricev." Zato se po mnenju avtorice kot na pladnju ponuja vprašanje, če ima Lukšič, "pričesko zabrito na marinca, zato da ga strici ne bi mogli pocukati za sladke?" Mogoče, te opcije ne gre spregledati, vsekakor drži, da se kljub temu "v Janšo [/se/] zaletava skoraj z identičnimi besedami kot Janković, PS, strici in propadla Türk-Zares-LDS-menažerija." Janko Veber se po drugi strani naj ne bi "izjasnil proti Kučanovemu pismu in stricem ter za Pahorja, ampak je molčal."

Da seveda "ne govorimo o Dušanu Semoliču, ki je ravno tako stric iz ozadja," tako Sunčičeva. Brez dvoma je zato po njenem "potreben radikalen rez s staro politiko, s strici iz ozadja." Ampak bolj zaskrbljujoče je, da zgodbe še zdaleč ni konec, "dejstvo je, da lahko Jankovića, njegovo PS ali katerikoli drug podmladek stricev iz ozadja premaga samo nekdo od 'njihovih'." Zato je treba na nož, "v tej vojni ni mesta za polovičarstvo, sicer ga [Lukšiča] bodo Janković, PS in strici pogoltnili s čevlji vred in izpljunili kot žvečilni gumi." Kakopak, ne ostane mu drugega, "v nasprotnem primeru bo Lukšiča Jankovič ob pomoči stricev in dominantno-medijskih vran nabrcal v rit in ga poslal na smetišče zgodovine." Tako gre to.

Kot lahko vidimo na primeru enega prispevka, je v primernem kontekstu dovolj že uporaba okrajšave (stric, strica, strici). Kot stric se posameznik seveda lahko počuti malce nenavadno, da se ta termin uporablja pejorativno, saj se ga do sedaj družbeno ni uporabljalo v takšnem pomenu. Je pa istočasno najbrž res, da po vsej verjetnosti niso vsi strici kar tako tudi strici iz ozadja; razen, če se kakšne strice mogoče smatra kot soorganizatorje protestov ali pa če se kot takšni smatrajo celo sami.

Poleg tega, da so mogoče variacije in celo okrajšave (poudarimo: v primeru, da je v kontekstu že razjasnjeno, da je govora o stricih iz ozadja) obstaja tudi primeren in neprimeren diskurz o stricih iz ozadja. Primernega so zmožni tvoriti tisti, ki imajo Vednost, se pravi Naši, ki imajo polno legitimnost za govorjenje o tem konceptu in uporabo koncepta; na drugi strani pa obstaja nelegitimna ali vsaj ne-resna uporaba koncepta. Predvsem v primeru, da ga v lasten diskurz poizkušajo inkorporirati tisti, ki se le pretvarjajo, da imajo Vednost, ali pa za njih celo obstaja realna verjetnost, da kooptirajo z osebami, ki stojijo za tem konceptom (torej z dejanskimi strici iz ozadja!).

Brez dvoma je najbolj zaskrbljujoče, da naj bi sedaj obstajala realna možnost za podmladek stricev iz ozadja, torej bo ta koncept aktualen še dolgo. Razen, razen!, če ga ne bo hiperinflacija uporabe preveč izčrpala in ga bo zato moral nadomestiti kakšen drug termin. Podobno, kot so se na primer morale posloviti sile kontinuitete, tranzicijska levica in palček iz Murgel, ki se pojavljajo le še sporadično.

Hiperinflacija uporabe izraza stric iz ozadja je najbrž najbolj očitna prav v prispevku antropologinje dr. Maje Sunčič. Pojavi se trinajstkrat, pri čemer je opazen potencialen kvaren vpliv te hiperinflacije, saj zadeva izzveni v prazno, še posebej, če jo ločiš od ostalega tekstovnega balasta. To pa bi v končni fazi lahko negativno vplivalo tudi na nadaljnjo reprodukcijo uporabe tega pomembnega termina za razumevanje psiho-patologij slovenskega političnega prostora v širši družbi.

Mimogrede, pred časom sem razmišljal, da bi naredil skripto, s katero bi lahko vsakdo sam ustvarjal svoje kolumne Miča Mrkaića, Boštjana M. Turka in teh tipov, tako da bi malo naključno razmetavalo njihove floskule in iz stavkov delalo tekste prave dolžine. Ampak je potem nisem naredil. Ne vem zakaj. Mogoče zato, ker je ne znam narediti. Si pa moram vsaj čestitati za dobro idejo.

Za naracijo zgodbe o stricih v nadaljevanju revije je pomembno, da se Izraz pojavi že v prvem stavku, zapisanem v reviji. Urednik Silvester Šurla tako na strani 3 zapiše: "Strici iz ozadja so po hudem porazu Danila Türka gotovo padli v globoko depresijo." A ne le to, očitno lahko oznako strici iz ozadja pripnemo celo na stvar ali dogodek, na primer na protest. Šurla tako na isti strani nadaljuje, da "Vsaka revolucija poleg parol potrebuje tudi kri. Le takšna doktrina šoka lahko oblast prisili k sestopu. In potem pride čas za nove ljudi. Za tiste zaupanja vredne, ki jih določijo organizatorji »spontanih« protestov iz ozadja." Razen protestov so najbrž nabolj pomembna stvar iz ozadja interesi, ki jih omenja Boštjan M. Turk.

Vsekakor je ob tem zanimivo tudi dejstvo, da komentatorji ordo-konzervativne provenience, ki se med drugim radi sklicujejo na Ameriško televizijsko mrežo FOX TV, čestokrat uporabljajo koncepte, katerih avtorji so levičarji, v mnogih primerih celo odkriti komunisti. Doktrina šoka je takšen primer, zastavila ga je namreč aktivistka Naomi Klein v svoji knjižni uspešnici, ki je usmerjena proti-kapitalisitčno in je manifest proti neoliberalni doktrini. Podoben primer je koncept hegemonije, ki ga je za analizo političnih transformacij in premikov teoretiziral italijanski komunist Antonio Gramsci. Zasledimo ga lahko v mnogih tekstih, med drugim ga je poleg piscev v Reporterju v svoji kolumni uporabljal tudi sekretar dr. Borut Rončević (ki se je izvora tega koncepta zavedal, a je Gramscijev priimek dvakrat nepravilno zapisal Gramschi, tako da ga morda tako dobro vseeno ni poznal; najbrž je samo malo pobrskal po Wikipediji in zablefiral znanje).

Eden izmed kolumnistov v aktualni številki Reporterja si je zelo zabavno nadel naziv Stric iz ozadja, po vsej verjetnosti sedaj že bivši urednik Siolovega portala Planet Siol.net, ki je bil pred kratkim odstavljen zaradi transparentno pristranskega poročanja. Ta človek sicer za revijo Reporter, iz katere si je na dnevni bazi izposojal tematike in ''teorije'' za enega najbolj branih državno financiranih spletnih portalov, redno piše gloso.

Za naracijo zgodbe o stricih v nadaljevanju revije je pomembno, da se Izraz pojavi že v prvem stavku, zapisanem v reviji.

Zdi se, kot da so v reviji očitno postavili (najbrž nepisano) notranje pravilo, da mora vsaka politična kolumna vsebovati vsaj eno uporabo termina stric iz ozadja. Ko bralec že pričakuje eno večjih presenečenj, da kolumna Reporterjevega novinarja Nenada Glücksa ne bo uporabila tega koncepta (stran 26), Nenad vendarle ne zataji. V predzadnjem odstavku prispevka omeni, da pajdaški kapitalizem (relativno nov termin, ki bo zagotovo slej ko prej pričel močno cirkulirati v javnem diskurzu, čeprav ga je Egon Zakrajšek lansiral v enem izmed intervjujev že pred meseci, a je očitno zletel mimo budnih očes političnih komentatorjev z Vednostjo) "najbolj podpira nekdanji predsednik Milan Kučan, stric vseh stricev." Glücks se bralki in bralcu torej oddolži za neuporabo termina v prvih treh četrtinah teksta z njegovo podvojitvijo: stric stricev. Jasno, če lahko obstaja največji slovenski politik vseh časov (tako dr. Boštjan M. Zupančič), se pravi politik vseh politikov, potem lahko in mora obstajati tudi njegov kontrapunkt, stric vseh stricev. Binarno nasprotje Svetlega, Dobrega, Čutečega, je lahko le Temno, Zlovešče in Konspirativno.

Nekaj novega se lahko naučimo tudi iz prispevka Boga Sajovica na strani 14, ki v naslovu svojega mnenjskega prispevka izraža pomembno tezo: "Ne imenuj stricev iz ozadja po nepotrebnem." Po njegovem je "potemtakem [/je/] za temi demonstracijami le nekdo, ki jih organizira in usmerja. Če že ne skrivnostni stvarnik pa vsak kakšen stric iz ozadja." Obstajajo tudi "strici iz Ljubljane." Ampak "če bi strici vedeli, kako bo pogorel Türk, potem bi si nemara omislili tudi medvolilne proteste, da ne bi zmagal Pahor." Ne gre spregledati, da mediji seveda delujejo "s stričevsko pomočjo iz ozadja," kar pa je v končni fazi zagotovo le širši in že tako vnaprej planiran"cilj stricev iz ozadja."

Kot vidimo ni nujno, da strici iz ozadja nujno delujejo koordinirano. Dozdeva se, da lahko v določenih primerih pri dogodkih in spremembah vpliva le en stric iz ozadja. Povsem možno je torej tudi, da imajo med seboj porazdeljena interesna področja in potem vsak stric iz ozadja dela le na svojem področju, svoje sile iz ozadja pa vsi strici združijo le po potrebi. Očitno tudi živijo po različnih koncih Slovenije. Se pravi obstaja visoka verjetnost, da nimajo le ene baze. Si pa lahko predstavljamo, da so predvsem iz Ljubljane, kot nakazuje tudi kolumnist Bogo. Ker so določene sfere družbe že tako podrejene vplivu silnic iz ozadja, da so ga ponotranjile in ga sedaj reproducirajo brez njihovega diktata, pa lahko strici iz ozadja ponujajo le stričevsko pomoč iz ozadja, kadar bi le-ta bila slučajno potrebna pri izvajanju Plana.

Ampak ključno sporočilo od vseh uporab brez dvoma nosi naslov. Namreč, da ne gre imenovati stricev iz ozadja. Razkriva več, kot bi si lahko mislili.

Kot poudarja Renata Salecl:

»politični diskurz uspe takrat, ko se prepoznamo kot njegov naslovnik. Bistveno pri tem pa je razlikovanje med sedanjim in poznejšim diskurzom. ''Trik'' uspešnega političnega diskurza ni, da nam direktno ponuja podobe, s katerimi se identificiramo […], politični diskurz mora oblikovati ''poznejši diskurz'' tako, da pušča odprt prostor, ki ga zapolnijo podobe našega idealiziranega jaza.«

Ključnega pomena v političnem diskurzu je obstoj 'odprtih prostorov', ki jih mora z lastno interpretacijo posameznik (naslovnik) zapolniti sam; znotraj odprtih prostorov lahko tovrstni koncepti, termini ali izrazi torej delujejo relativno avtonomno. Puščajo določeno mero "svobode" (interpretativne, mišljenjske). Le tako lahko namreč del politike, naslovniki te politike in njihovi mnenjski apologeti, zapolnjujejo ta prostor precej arbitrarno, odvisno pač od vsakodnevnih potreb. Nikoli nihče ne more z gotovostjo trditi, *kdo* zares sestavlja vsebino tega koncepta, potencialno pa lahko vanj vmestimo kogarkoli. Med drugim Jureta Lesjaka, Jana Küzmo, Igorja Ranca, Jerneja Amona Prodnika, Mašo Čas, Barbaro Žvirc, Igorja Papotnika, Majo Šipek ali Davorina Petka. Vsi s(m)o potencialno strici iz ozadja. Odvisno pač od naše/njihove relativne (ne)pomembnosti za Naše delovanje, za Našo stvar. In legitimnost za uvrščanje, razkrivanje te vsebine, imajo prav tako le tisti z Vednostjo, se pravi Naši.

Za analizo slovenske politične patologije si je kakšno uro preveč vzel Idiot iz Ospredja.

ps. V branje vam priporočam tudi poljudno-zabavni doživljajski spis Obisk strica Sile iz Ozadja.

Dodano 3. aprila 2013: Avtor prispevka v dodatno branje priporoča odličen prispevek dr. Jožeta Vogrinca naslovljenega Nastavki za sociologijo zarote.