Katja Martinčič - Vanilijevo mleko in vešče

Melisa rada pije vanilijevo mleko po slamici in se zadovoljno muza. Še eden izmed njenih izumov, na katerega je potiho ponosna. Nikoli si ne naveliča popravljati neubogljivega pramena, ki ji sili pred medene oči in rada z gibi rok poudarja pomembnosti v svojem pripovedovanju. Kadar se razburi, roke postanejo nemirne in polne odsekanih gibov. Če mi hoče kaj razložiti, valovijo po zraku pred mano. Večkrat mi je že rekla, da živi preko mene, da pravzaprav hoče moje življenje, ampak je njeno bolj varno, zato me raje samo posluša in si predstavlja, kako bi bilo, če bi … In živi še naprej potiho, v svoji modri sobi s preprogo polno las in pepela, s pismi svojega fanta in mojimi norostmi raztresenimi po vogalih.
Pogovarjali sva se, takrat, o namišljenih težavah, in se butasto režali. Bolj spominom kot sedanjosti. Od nekod je privlekla zeleno-sivo kartonasto škatlo.

Dobro ve, da je vedno v premoči. Ampak ji niti ne zamerim niti se je ne bojim. Če sem kdaj komu verjela, potem je bila to ona, ko me je na skrivaj prepričevala, naj živim za obe, da je to moja obveza, da ji dolgujem. Včasih bi ji rekla naravnost, naj se jebe in da če hoče probleme, ker se očitno dolgočasi, naj si najde svoje. Moji so rezervirani za to, da se lahko jaz smilim sama sebi in jih ljubosumno pestujem v mislih. Potem ugotovim, da me samo preveč dobro pozna in točno ve, kdaj se začenjam sesedati vase.
Dvignila je pokrov in začela. Počasi in s pretirano nežnostjo, kakršno lahko občutiš samo do že davno preteklih dogodkov in ljudi, je pobirala ven listke in lističe, kartice, drobne predmete in čačke. Zadnja leta življenja imava v svojih skritih kartonastih škatlah, kot da nama, zaprta tam notri, ne bi mogla storiti hudega. S tem sva jim odvzeli kanček zloveščega pridiha in dodali sladkobo, sploh ker škatli odpirava samo skupaj in naskrivaj.

Nikoli ni silila vame in ni mi svetovala, čeprav sem si želela in sebično zahtevala, naj se kaj pa kdaj odloči namesto mene. Vsaj za sekundo bi lahko zvalila krivdo nanjo. Zardevala je, kadar sem bila jaz zaljubljena in jokala je, ko sem bila v kurcu, ampak ji nisem zamerila. Drugim pa bi. Ker niso pristni, ker se naslajajo nad nesrečo, ker zardijo zaradi sramu pred človekom poleg in pretakajo solze samo za okras, ker se jim zdi, da jih stoična žalost polepša.
Nato sva našli prepognjen papirček, na katerem je bila nakracana, z vegasto in razmazano pisavo, moja usoda. Od strani se je zazrla vame s čakajočim obrazom, roke so ji padle v naročje. Ni mi bilo več smešno.

Kako čudno. Tema, ki skozi odprto okno sili v mojo sobo, se zdi gostejša od sten, ki me obdajajo. Mamine rože na oknu mečejo ledeno zelene sence in kitari v kotu zamolklo pokljajo stare strune. Samo še tri so. Ko ležim na levem boku, slišim v desni polovici lobanje orkester neznanih godal. Razglašen je, škripav in ječeč, melodija se spreminja, da si je ne morem nikoli točno zapomniti. Nekaj časa je vse tiho, potem zaigrajo še hitreje, vse bolj ostro in odločno. Če se obrnem drugače, se tudi orkester preseli, če si tiščim ušesa, slišim še odmev. Bojim se, da bo tema podrla stene sobe od znotraj navzven.
Podnevi je soba topla, okno se odpira na travnike in vonj po smrečju, ki raste okoli stavbe, prežene nočne duhove. Rumenkasto-bele stene srkajo svetel zrak, da bodo lahko dihale naprej, ko zaide sonce. Kič razstavljen po okenski polici lovi žarke, ki se lomijo in rišejo drobne migotave zajčke na zid. Živim visoko od tal in stara umazanija na šipah se od spodaj sploh ne vidi, jaz pa dobro razločim packe po tleh, kadar sedim na okenski polici. Zaves nimam.

Nihče ne ostane predolgo. No ja, pridejo me kdaj pa kdaj pogledat, na koncu dneva sem vseeno vedno sama. Postanejo nervozni, mencajo, se prestopajo in kmalu morajo oditi po nujnih in skrajno neodložljivih opravkih. Po mačjo hrano, po robčke in čike. Po svoje jih razumem, tudi jaz bi včasih pobrala svoje knjige in nagnite kaktuse, ter odšla, ampak ne sme se kar tako izneveriti. Morda se samo nevede bojijo skrivnosti, ki se prikrade vsako noč znova in ostaja v temnih kotih ter za vrati vse do poznega dne. Ampak tista ni nevarna nikomur, razen meni. Na meni je zrasla in z mojim mesom se hrani.

Nimam zaves. Imam pa špranjo pod okensko polico in še eno za nočno omarico. Obe dajem v najem. Gosta sta dva metulja, kakšne barve ne vem, ker se družimo samo v temi. Njuni imeni lepo zvenita in ko mi sedeta na rame, čutim svilo njunih kril. Potem se pogovarjamo. Šepetamo, da ne bi zbudili drugih, ki spijo v tem termitnjaku. Njun jezik je šumeč in lesketajoč, tako neverjetno lepši od človeškega. Včasih jima povem vse, včasih ju samo poslušam, včasih v roke primeta violine.