Z.R.S.Z
Hlad.
Praznina tisočih.
Množica povabljenih.
Pogrebnik je zamaknjeno
pričel govoriti.
Vsi so ga poslušali,
nihče ga ni razumel.
Ni spreminjal tona medtem,
ko so v njegovih rokah
sprejemali vsakega posebej
in vse hkrati.
Nekaterim so vzeli nedolžnost.
Drugim le sen.
Fant je živčno pogledoval na uro.
Samo da mu ne bi bilo treba priznati,
da imajo gospe na pokopališču,
v zapečatenih skrinjah,
ki mrtvo dirigirajo pozabljenemu orkestru,
manj prostega časa kot on.
Ni prestavil kazalcev,
samo stal je,
kot da je tistega dne pognal korenine.
Zazrl se je po sobi,
iskal upanje v pogrebnikovih ustih
in vrečkah prepečenca,
odvrženega, med kruljenje,
v gnečo ostankov.
Toda nihče ni jokal.
121.739 korakov.
618 poti.
Nekaj zaprtih cest,
in premajhen procent zmagovalcev.
Zamenjali smo
začetnice ljubimcev,
vklesane med lesene mize,
s štirimi črkami grobe usode.
----
F** z revščino 2
Ugaja mi pesek v očeh,
zato si ga vsako jutro znova
nasujem na roženico,
da me spominja nate,
na pok biča na mojem hrbtu,
na sadistično prasico,
ki mi zarije nohte v gležnje,
me sleče
in poniža,
kar tam, pred polno dvorano
cerkvenih miši.
Ugaja mi, ko mi pesek
pronica v usta
in mi zalepi jezik,
tako kot ti,
ki mi trgaš
zadnje drobtine od ust.
Tako sem se navadil nate,
na pesek,
na lakoto,
na nož,
ki reže zadnje
kose upanja,
da sem vzljubil
tvoj poceni vonj
in dneve prisilnega posta.
Vedno me podreš
z vso silo,
a ne bom te pogrešal,
ko te revolucija
spravi na kolena in izžene
iz naših domov.
----
Dlake, drek, petek zvečer in vsakdan
Tako, kot smo včasih nabijali žogo,
danes nabijamo pritisk
in vene in sladkor v kavi.
Dokler iz razbitin razmrcvarjenih lobanj,
ne zraste orhideja,
z vonjem po prestanem žganju
in onegavljenih toaletah nočnega kluba.
Jebi ga,
ogledalo zapeče,
vedno, ko vrne pogled.
Če sadiš paradižnik,
v plastičnih vrečkah,
ti bo morda,čisto tiho, ponoči,
eksplodiral v sobi.
Če ližeš rit,
ni nujno, da te nahrani.
Spet boš spal sestradan.
In z dlakami na jeziku. ----
NEdel(j)a m
Stopnjuje se počasi, pekoče.
Sem rekla pekoče?
Cvrem se,
v hladu, ki greje podplate
in hodi namesto mene,
ko se priklenem na stol,
da bi lažje zbežala.
Svet se je okužil z nedeljo.
Jaz sem ta nedelja,
to brezdelje, ki postaja vrh
populacije brezčasnih idej,
ta izbris obrisa,
ki prebere naš svet,
naš prostor
in nas same.
Nas, ki v kamrah doživljamo vrhunce
in ližemo orgazme po žlicah,
ker smo na psu
in varčevati pomeni živeti.
Živeti na rdeči ulici,
ali v večni nedelji,
ali pa samo dihati
ter se pretvarjati, da se prsi premikajo
in brezvoljno kazati s prstom.
Vsi so krivi,
jaz pa okrogla stopicam za njimi,
včasih poskakujem,
odvisno od programa,
ki ga nisem izbrala,
ker sem apatično sedela doma.
----
Pesem
Poigravam se
tako vljudno
me božajo njeni stihi
obljublja
varen polet
obljubo vedno drži
plod je podrla
še preden je nastala
ona ne more
skočiti čez njega
in uiti.
čutim jo
ko prelagam
drva na dvorišču
ko krpam ureznine
na linorezu preteklosti
ko odvijam luske
skozi porcelanaste
solze domišljije
stisnem jo k sebi
jo poljubim
pretepem
ji zabijem tilnik
na obešalnik v predsobi
in ona mi vrne nasmeh
tam je
moja je
četudi jo bereš ti.
Maja Miloševič - Pesmi #1 in Pesmi #2.
|