Življenjska pot enega najiskrivejših duhov slovenske literature, kakor so Marka Zorka  poimenovali slovenski mediji, se je končala nedolgo po izidu njegove najnovejše knjige z naslovom Knjiga mrtvih. V večna lovišča je novinar, publicist, kolumnist in elegantni kuhar besede Zorko januarja letos slovenskemu tisku odnesel ironijo, humor in nekakšno brezčasnost, ki si jo je skozi dolga leta prisotnosti v (takšni ali drugačni) literaturi, ustvaril. Pustil pa nam je še zadnji pečat ljubezni  - ljubezni do pisane besede…

Zorkova Knjiga mrtvih je z datumom izida natančno treščila v predpraznično mrzlico preteklega leta in si tako, poleg mnogih recenzij, medijskih notic in pohvalnih kritik, prislužila še naziv dobro prodajane knjižne uspešnice. Ličen format, podpis Mladine in drugačno oblikovanje (kot zvezek z zapiski) pričajo o prijetni knjigi, Zorkove domislice in samosvojost v izmišljanju, sestavljanju in povezovanju besed v pronicljivo literaturo pa o dobrodošlici za vsako domačo knjižnico.

Povzeto brez odvečnih besedičenj je, kot je na rdeče-belo knjižno platnico zapisal Blaž Ogorevc, Knjiga mrtvih »ljubeznivo in neobvezno, pa vendarle tudi poučno, hecno kramljanje, ki nostalgično nadomešča dolge in prijazne večere po gostilnah, ki jih danes ni več…«.

Še kako res. Prepletanje svetovne in domače kuhinje, zgodovine, književnosti ter tu in tam filozofije, iz Knjige mrtvih zadiši naravnost v bralčeve nosnice, kakor topla, domača jed v najljubši vaški gostilni. Z recepti, ki bi se kakšni mami milo rečeno zdeli čudni, nehigienski in neokusni, nam Zorko nevsiljivo razkriva še delce zgodb iz svojega pestrega življenja. In tudi zgodbe različno dišijo. Humorno, iskrivo, na trenutke žalostno vendar inovativno. Kakor naslovi receptov in sklopov.

Preproste jedi ali kanta simplicitas, kjer Zorko na piedestal postavi kruh, naš vsakdanji. Potem Razmazi, kjer mimogrede izvemo, kako je nastala pašteta in da je koščica avokada zapeljiva ter se iz nje lahko naredi novo rastlino. Fingerfutarji in apetitarji. Z novo razlago, kaj pomeni fingerfood. In Born to be wild. Z žabami in polži. Medvedi. Zajci. Označenimi za zveri, po Zorkovo. Juhej, juhe! Te so z dodatkom opozorila, da moramo jušno osnovo pridelati doma, »ker govori kocka en sam jezik, doma narejena juha pa vsak dan drugega.« Še ena izmed mnogih Zorkovih modrosti, ki si jo velja zapomniti in jo preslikati še v druge aspekte vsakodnevnega življenja. Za juhami se začnejo Pašte, rižote, musake in ostaline. S šalo. Z vicem. S supergo v musaki in z mehkimi urami. Vse od osebnega dotika do otroške igre. V Golaž, njega bratje in sorodniki se Zorko mimogrede dotakne tudi aktualne tematike Ciganov oziroma Romov ter golaž kot tak primerno zaokroži z ugotovitvijo, da »besede ne morejo žaliti, žalijo ljudje.« Podpeka »postreže« s hudomušno Nadevano kamelo, zaradi katere dobi Zorkovo delo dodano vrednost – pesem za (velike) otroke. Teletino je dobro odpreti po katastrofi, Organi za notranje zadeve pa med drugimi razložijo »nekaj krutih resnic o ptičih in zakaj si zaslužijo, da jih požremo«. Morska svojat so ulovljeni recepti, katerih besede zaplapolajo v morskem vetriču, ki pod nosnice prinese Zorkovo popotniško sol preprostosti in SMS kuharijo. Že v začetku Wok on the wild side naletimo na »trenutek, ko iz glave poženejo korenine – univerzum ne pozna pojmov zgoraj in spodaj – in se v razpletenem vzorcu, ki ga lahko opazujemo na fotografijah navadne strele, povežejo z vrhovnim Čilijem (Marko Zorko, Mein Kampf).« Kakor navadne strele, se pred bralčevimi očmi razpletejo tudi eksotični literarno-kulinarični presežki, ki jih Zorko vztrajno prepleta z zanimivostmi iz svojega (in namišljenega?) življenja. »Ljubiti se je človeško, čeprav nekateri zraven tulijo kot zverine.« je uvod v La Dolce Vita, ki, kot pritiče skorajšnjemu koncu kuharske knjige, postreže s čarobnimi sestavinami, krstom torte in travnatimi kukiji (ang. cookies). In kako drugače, kot z nasvetom Ivanu Cankarju v Pijačah, da če bi si takrat sam skuhal kavo, ne bi bilo »toliko stresa, kot so nam ga namesto arzenika natresli v Skodelico kave«, bi bistroumni Zorko sploh lahko zaključil kulinarično popotovanje? Mogoče s pripisom, da so tudi bonboniere in vino čisto spodoben obrok (za tiste, ki več berejo kot kuhajo, seveda)?

Zorkovi pripisi, opombe in opazke, premeteno nametane med recepte, se vsakič zdijo, kot da so se tam znašle čisto spontano. V resnici pa pisatelj z njimi že omenjeno kulinariko, zgodovino, književnost in filozofijo približa tudi tistemu bralcu, ki bi, zaradi zmotne zamenjave Knjige mrtvih za samo kuharsko knjigo, z njeno pomočjo želel pripraviti le preprost obed. Ne. Po receptu iz Knjige mrtvih lahko bralec/kuhar jed postreže začinjeno in okrašeno z bistroumnimi razlagami, anekdotami in odkruški iz svetovne in domače literature.

Na koncu res ne vem, kaj je s to njegovo kuharijo, ker »iz kuharije nikoli ni delal fame«, pridružujem pa se Društvu dobrih okusov Gurman, ki je na svojih spletnih straneh zapisalo, da je »Knjiga mrtvih edina knjiga (o) mrtvih, ki ji lahko napovemo, da nas bo zagotovo preživela in nadživela.« To delajmo v njegov spomin.

Ocena: 9/10