Knjiga Mi, otroci s postaje Zoo je napisana po resnični zgodbi in je nastala po tonskih zapisih pogovorov med pripovedovalko te zgodbe Christiane F. in izpraševalcema, ki sta njeno zgodbo tudi spravila na papir.

Vse se je začelo, ko so se Christiane in njena družina preselili iz idilične vasice v Berlin. Tam so živeli v majhnem stanovanju v Groupiosovem naselju, kjer otroci niso imeli prostora za igranje in je bilo vse prepovedano, tako, da so se vsi kmalu naučili, da so le prepovedane stvari zabavne. Christianin oče je zaradi depresije redno pretepal njo, njeno mamo in sestro, ki so ga zaradi tega čez nekaj let zapustile. V tistem času je 11-letna Christiane začela hoditi v šolo, kjer je želela biti čimbolj podobna Kessi, deklici, ki je takrat že kadila in hodila v diskoteke. Da bi pridobila njeno spoštovanje, je tudi sama začela kaditi. Hitro sta postali najboljši prijateljici in od takrat se je za Christiane začela poguba.

Pri dvanajstih letih je poskusila hašiš in ob vikendih je redno obiskovala bližnji mladinski dom. S Kessi sta se večkrat podali tudi v Sound, najmodernejšo diskoteko v Evropi, kjer je Christiane pri trinajstih prvič poizkusila heroin. Kessi tega ni dočakala, saj je za njeno pohajkovanje pravočasno ugotovila mama. A Christiane je s fantom, ki je bil že nekaj časa odvisen od heroina, vsak dan odhajala na železniško postajo Zoo – zbirališče narkomanov, nastavljačev, preprodajalcev, alkoholikov in še veliko drugih zavrženih duš sodobne družbe. Sprva se je prodajal samo on, da bi zaslužil za oba, ko pa niti to ni bilo dovolj, je s prostitucijo začela tudi 14-letna Christiane.

Ker se ji mama ni dovolj posvečala, dolgo ni ugotovila, da njena hči živi dvojno življenje. Za to je izvedela šele, ko je Christiane v kopalnici omedlela in je na tleh poleg nje našla iglo ter ostali pribor. Sedaj je poskušala vse, da bi se hči odvadila. Tega si je želela tudi Christiane sama in čeprav ji je to že nekajkrat uspelo, jo je družba vedno znova potegnila nazaj.

Na koncu knjige mama Christiano pošlje na podeželje, daleč stran od Berlina, kjer se končno odvadi, a se je kljub temu zaveda, da nikoli ne bo popolnoma čista in da si je s svojim početjem na nek način zaznamovala prihodnost.

Knjiga me je pretresla, saj govori o resničnih dogodkih, deklica pa je naše starosti in kaže na to, da nikoli nisi premlad za začetek, kakšen pa bo konec? Tega nihče ne ve.


Mladostni knjižni utrinki je rubrika, ki jo za bralce spletnega časopisa Bajta pripravljajo učenci Osnovne šole Prežihovega Voranca na Ravnah pod mentorstvom Slavice Klančnik.