|
 Naj najprej nujno razjasnim eno zadevo: z glasbo francoske skupine, ki se je lotevam v tej recenziji, še nisem na ti. V primerjavi s svojimi prejšnjimi kritiškimi presejanji in presojanji mi je namreč dosedanja ustvarjalna pot M83 skorajda popolna neznanka. Bend čigar kreativna sredica je Anthony Gonzalez, ki je obenem tudi njen edini stalni član, namreč poznam samo preko dveh zelo dobrih komadov (če smo natančnejši preko Moonchild in Don't Save Us From The Flames) z enega njihovih (hmmm… njegovih?) prejšnjih studijskih izdelkov Before the Dawn Heals Us izdanega leta 2005. M83 so zame torej dokaj nov glasbeni teren na katerega se podajam z bore malo diferenciranega znanja o njegovih splošnih (beri diskografskih) značilnostih.
Kako zvenijo M83, se sprašujete? No, naj vam najprej nazorno ilustriram ozračje, ki ga Gonzalez & co. pričarajo na Hurry Up, We're Dreaming; torej, predstavljajte si sebe in svoje prijatelje kako z avtomobilom iz čiste zabave počasi vijugate mimo pisanih izložb in luči velemesta, ki ste ga do sedaj videli zgolj na razglednicah. Popotovanje na konec tega skorajda osemdeset minut dolgega diskografskega dosežka je namreč svojevrstna avantura vseh mogočih vznemirjenj, občutkov in navsezadnje žanrov. Če bi njihov glasbeni izraz poskušali popredalčkati bi to najbrž rezultiralo v sledeči zmešnjavi besed in podzvrsti: M83 so baročni mišmaš t.i. shoegazea kakšnih My Bloody Valentine, dream popa, psihadelije, wanna-be-folka (občasno) in plesne indie elektronike s pridihom revivala osemdesetih. Vse jasno? Ne? Vabljeni k poslušanju!
Album sicer odpira manični Intro, ki pa vsaj v svojem začetnem napol raverskem stadiju ne obeta preveč žmohtne godbe. To se spremeni s komadom Midnight City, ki s svojim nenavadnim melodičnim motivom predstavlja poslastico za vse tiste, ki zraven samega poslušanja radi še zaplešejo (na podobne strune kot zgoraj omenjeni štiklc igra tudi pesem OK Pal). Claudia Lewis je z 80' funky basom podprti plesni rock, ki premore tudi dokaj prefinjen okus za tolkalski aranžma. Pesmi Wait in Soon, My Friend sta neofolkish cukrčka, ki albumu zraven opojne Splendor in emocionalno naelektrene My Tears Are Becoming a Sea, priskrbita nekaj zdravega melanholičnega patosa. Občutje Raconte-Moi Une Histoire je po drugi strani diametralno nasprotno; priča smo otroški razigranosti skozi oči in naivnost deklice-pripovedovalke. Bera komadov This Bright Flash, Reunion ter New Map je še najbliže godbi prej omenjenih My Bloody Valentine, Year One, One UFO pa je poskočna, skorajda karnevalska pesem, ki se je ne bi sramoval niti kakšen bend iz že dogo rajnke hipijevske ere. Čez celoten album so raztreseni tudi minutni glasbeni pejsaži oz. vaje v improvizaciji (Where the Boats Go, Train to Pluton, Fountains recimo), ki se občasno sramežljivo spogledujejo z noiseom. Besedila, katerih nosilec je ponavadi sublimno večglasno petje, so lakonična, včasih sestavljena iz ponavljanja verza ali dveh, kar samo še potencira hipnotični učinek nekaterih pesmi.
Dvojni album Hurry Up, We're Dreaming je, če ga želite vsaj nekoliko podrobneje razumeti, potreben večkratnega poslušanja, saj zna zaradi svoje nepopustljive gmote skorajda polnih osemdesetih minut (22 pesmi!), kar rahlo zmesti nepripravljenega poslušalca, ki se znajde v njegovem mondenem velemestu. Kar morda nekoliko moti so glasbeni pejsaži, ki jih bo marsikdo ob ponovnem poslušanju najbrž preskočil in nekatere pesmi, ki zaradi svoje kratkosti ne delujejo dovolj zaključene in se rezko iztečejo še preden se bi lahko prav razvile.
Takšnim ali drugačnim mankom navkljub pa: Hurry Up, We're Dreaming (p)ostaja eden izmed največjih dosežkov indie scene tekočega leta!
Ocena: 8,5
|
