Matt Johnson je The The. Edina stalnica poleg številnih spremenljivk, ki vsakič znova tvorijo skupino The The in transformirajo zvok, ki ga idejno kreira in usmerja predvsem ena oseba. In Mind Bomb, ki bo v dobrem mesec praznovala dvajset let izida, je morda najboljši izdelek, kar jih je prišlo izpod prstov glasbenikov, ki so v dobrih treh desetletjih tvorili skupino pod tem nenavadnim imenom.

Mind Bomb je dober dokaz, da so lahko tudi poslušljive pesmi pop albuma angažirane in da se lahko tudi preko milozvočnih melodij in mehkega glasu sporoča ostro kritiko. Seveda ob zmeraj nujnem predpogoju, da ob tem le-te ne izpadejo banalno smešno ali posiljeno, kar je prepogosto primer pri sodobnih izvajalcih. A če si se v osemdesetih v Angliji hotel dotakniti politike, nisi mogel mimo dogodkov, ki so se odvijali pred očmi vseh. Odprite oči in sprostite domišljijo, je ena izmed prošenj poslušalcu v pesmi, ki dobro povzema trdo roko vladavine Železne Lady ter apatičnost mladine. Pesem »The Beat(en) generation«, v kateri Johnson ugotavlja, da v srcih ljudi nekoč ponosne države rasteta strah in sovraštvo, pa vendarle spada med milejše komade na plošči.

Opazka, da bi Jezusa Kristusa v primeru dandanašnjega prihoda pokončala CIA, namreč po drugi strani že krepko preorači mejo politične korektnosti, zato ni presenetljivo, da se kljub izjemni poslušljivosti plošči nikoli ni uspelo prebiti med ravno najbolj prodajane. Po skoraj natanko dvajsetih letih od izida pa spada Mind bomb med izdelke, ki ostajajo hudičevo aktualni, za razliko od številnega sranja osemdesetih pa niti njegovega zvoka nikakor ne bi mogli opisati kot zastarelega. Če mnogi albumi zelo dobro opišejo svoj čas na nezavedni, Mind bomb osemdeseta perfektno na zavedni ravni. Gre za angažiran album, ki zaokroži svoj čas, ga razgrne ter ne slepomiši. Bo kar držalo: nasilje resnice.

Tematsko gre za pester kolaž težav razdrobljene družbe, v katerem Johnson med drugim ugotavlja, da so ljudje pozabili sporočilo in namesto njega častijo Vero ... »Ker si Bog ni zgradil tistega trona sam, ker ni v lasti jenkijevskega dolarja, niti ne nastavlja bomb za Hezbolah. Pravzaprav Bog sploh ne hodi v Cerkev!« Točno tako, da gredo ekskluzivistične in fijakarske težnje družb v smer spopada religij in civilizacij. V tem kontekstu pa se nikakor ne sme pozabiti, da je Mind bomb izšel štiri leta pred Huntingtonovim člankom »The Clash of civilizations?«, ki je teoretsko utemeljil in podelil legitimnost razmišljanju spopada na novi desnici ter postavljanju kulture zahoda nad njegove ''konkurente''.

Huntingtonova predpostavka je bila namreč spopad, imperializem in izničenje; čeprav slednje morda le implicitno - sobivanje ter reševanje konfliktov preko političnih dogovorov pa je pri njegovem tekstu, ki ga je nato transformiral v knjigo, komaj na dnevnem redu; pomembnejše je iskanje soborcev in grajenje strateških paktov. Na koncu pride do bistva, ki je the west versus the rest. Zahod je po padcu rdeče pošasti potreboval novega naravnega sovražnika in Huntington ga je lakajsko priskrbel. Komunizem vzhoda v resnici namreč sploh nikoli ni bil naraven sovražnik, šlo je pač za manjše ideološke zablode, kar pa za kulturno povsem nasprotne nam civilizacije nikakor ne moremo trditi, saj je težava globlja.

Johnsonova besedila se tako rekoč bere kot preroška, še posebej po 9/11 pa je bilo poslušanje nekaterih delov plošče, kot da bi nastala včeraj. Navsezadnje sta v obeh obdobjih bila na oblasti Busha, oče in sin, obeh pa se bo zgodovina spominjala po militantnem unilateralizmu. Odgovori Johnsona na vprašanja so velikokrat pravzaprav kristalno jasni: »Bog nam bo samo povedal, kar tako že vemo - da bo človeštvo želo, kar je sejalo.«

V okviru The The je pri Mind Bomb sodelovalo nekaj priznanih imen, med njimi pa bosta večini ljubiteljev glasbe bržkone najbolj znana Johnny Marr, nekdanji kitarist kultnih The Smiths, in l'enfant terrible glasbene industrije, Sinéad O'Connor, ki je zares zaslovela šele leto kasneje z baladico Nothing compares 2 U, velik del sveta pa jo je zasovražil še dodatni dve leti kasneje, ko je na Saturday night live med izvajanjem Marleyeve pesmi War raztrgala fotografijo papeža Janeza Pavla II.

Medtem ko se O'Connorjeva pojavi le na čutni pesmi Kingdom of Rain pa je Marrov prispevek v mnogih pogledih za album neprecenljiv. Ne le zaradi kitarskih vložkov, ampak tudi fenomenalnega igranja orglic, ki dodaja mnogim pesmim neverjetno pestrost in večdimenzionalnost (čeprav je treba poudariti tudi, da ni avtor vseh teh vložkov). Nasploh bi zvočni kulisi težko kaj očitali, saj je dovršena, kar je za The The tipično, poleg tega pa ne trpi pretirano zaradi sindroma osemdesetih, kot njene mnoge sovrstnice. V vseh pogledih gre tako za brilijantno ploščo in eno najboljših (skoraj preko-) žanrskih plošč tega precej norega desetletja.

Neprecenljivi epitaf osemdesetim v poslušljivi pop preobleki. In ne pozabite, nič v tem svetu vas ne more pozdraviti v notranjosti.