Stran 1 od 3 "Čaki, ka ž' morm narest v plazu?" Mislim, da to misel v zmedi izrečem celo na glas. Ne dobim odgovora. Plavaj, aja ne, a ni to že zastarela metoda? Cepin! Zapiči cepin! Močno! Eh, preveč si švoh! Strašni vzkliki okoli mene. Hitrost postaja vedno hitrejša. Drvim skupaj z vejami. Skupaj s kamenjem. Skupaj s kolegi, prijatelji.
Ja, smo nadebudni tečajniki. Skupaj smo na prvi turi v okviru alpinistične šole. Skupaj se smejemo in premagujemo zasopihanost na strmi poti navzgor po snegu proti naši Uršlji. Skupaj si nekje na sredi poti prvič nadenemo dereze in primemo v roke cepin. Ponosni na svoj novi, bolj alpinistični, videz skupaj zagazimo v frišn sneg. Prekleta plastika pa dereze pa vse skup, si mislim, ko grizem kolena v hrib v slogu race. Stopajte čim bolj na široko, na »V« in s celim podplatom! Ej, pa sej zej sm pa cela parajt za koga bek sprajt! Ker ponavadi vedno veselo klatim z rokami okoli sebe, mi je zdaj, s cepinom v desni malce neprijetno ob misli, da bi pozabila na železo v roki in zaklatila po mojemu sosedu. Rit za ritjo, čelada za čelado, racamo v čudovitem zimskem dopoldnevu proti toplemu čajčku v koči.
Menjavamo se pri gazenju. Perc nas ves čas opazuje, če nam slučajno ne visi kaj iz rukzoka (rukzok je zato, da imaš stvari v njem in ne navešene zunaj njega). Naš vodja nas je že en dan prej strašil z izgonom iz zimskega raja, če bi zalotil koga, ki bi želel soustvarjati zunanjost rukzoka!
Enkrat sem že gazila v belino, ko pridem na vrsto za drugo švicanje, pa se mi odpne dereza. "Opala!" Zelo se zasekiram, ker se bom izognila temu nadvse prijetnemu gazenju in stopim iz vrste. Klemen izstopi z mano (odpravljanje tehničnih težav naj v mrazu prevzame moški del ekipe). Zdaj, namesto na čelu kolone, korakam na repu. "Maša, pridi naprej, boš gazla!" Ups, so me že pogruntali! "Okej, ni problema", se zaderem s karseda brezbrižnim glasom. "Počajte tam,da pridem do prvega!" "Sej je že vredo", se zareži Rok, "boš pa pol nazaj špuro vlekla!"
Pogledujem proti vrhu, križ se že vidi! Mhhm, voham čajček. Un ta planinski, ko je zmeram preveč cukran! V mislih že pregledujem zaloge hrane v rukzoku. Ni ga boljšega od malice v planini. O koma ž čakam na kočo!
Rdeča bunda na tleh. Nekdo iz začetka naše strnjene četice se valja po snegu proti meni. Aha, zdaj se bomo pa še malo učili kako se ustaviš s cepinom, če te SLUČAJNO zanese po pobočju navzdol. Šolska vaja, si mislim. Nekdo reče plaz. Aja, torej gre za prikaz reševanja iz plazu ? Hmm, zanimivo. Postojim na mestu, ker želim čimbolje opazovati »prikaz padca«.
 Nadebudni alpinisti pred nesrečo. Klemen, ki v tem trenutku ni več za mano, temveč na moji desni, me hitro potegne k sebi. Prepozno. Nič več mi ni jasno. Ali se premikam js al celo pobočje? "Šit! Pa ne no... Ne no... Prosim, nee..." slišim Klemnov glas. Nato še Ninin. Potem se je vse začelo dogajati hitro, prehitro. Menda, sem na začetku še uspela izdaviti vprašanje "Ka ž' morš nardit, če te zajame plaz?"
Čaki, a nam ni glih včeraj na predavanju Perc rekel, da se v plazu nobena teorija ne obnese?
Dereze, cepini, noge, roke, veje, kamni, pršič, vse kar frči okoli mene. Sneg vsepovsod. Najbolj me je strah, da bi ostala brez zraka. Sneg mi hoče zapolniti usta. Nič ne vidim. Samo strašni vzkliki. Groza. Dihaj! Suče, premetava me sem in tja. Cepina niti ne poskušam več zapikovati. Namesto tega ga še bolj čvrsto primem v roko, nočem izgubiti sopotnika. Nekako se mi zdi, da imam Klemna in Nino ves čas na moji levi. Nisem sama. To je glavno. Skupaj smo. Vsi. Tudi v slabem. V najhujšem. Slišim jih. Njihovi glasovi so pomešani z glasovi vsemogočne narave, ki nas zlobno, z nenormalno hitrostjo potiska proti dolini. Gora nas tokrat noče. Smo preveč ranili tvojo krhko belo odejo, ko smo z železnimi špici na čeveljcih želeli stopati po tvoji intimni, ne vsakomur dostopni strani ? S čim smo te razžalili gora?
Ne zavedam se več kaj se dogaja z mano. Prepustim se toku. Drugega mi ne preostane. Nekdo drug sedaj upravlja z mojim telesom. Se igra z njim. Kot lutke iz cunj, ali še bolje, iz papirja, nas zaluča čez skale na poti, ki smo jih malo prej tako ponosno preplezali. Letimo. Zdi se mi, da celo večnost. In potem, trd pristanek in topa bolečina, ki je niti ne utegnem registrirati, saj me gmota že tišči naprej. Kam naprej? Bo sploh kdaj konec? Se bom ustavila? Nimam več upanja. Pripravljena sem na to, da bo vsega konec, da ne bom ničesar več čutila. Da bo gora zmagala. Pravzaprav sem si tega želela. Da bi se končalo. Kakorkoli pač bi se.
Nina sedi v snegu. Z zadnjimi močmi grebem proti njej. Še vedno se premikam. Počasneje. Hoče me odnesti naprej od Nine. Ne, prosim, nočem sama naprej! Zgrabi me občutek tesnobe in brezupne panike, ko spet brezuspešno zapikujem cepin okoli sebe, da bi se ustavila. Naenkrat ugotovim, da se me je Nekdo naveličal in da se noče več igrati z mano. Naveličal se je svojih igračk in jih pustil razmetane po pobočju.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
|