|
Tretji del - Amsterdam
Ta del poti se je začel izredno razburljivo; kot že omenjeno smo bile ob čakanju na vlak za Amsterdam na berlinski železniški postaji malo prestrašene (oz. naši domači predvsem) zaradi groženj bombnih napadov, poleg tega pa se je naša pot v Amsterdam zavlekla za dobrih 5 ur. Ampak to ni zmanjšalo nestrpnega pričakovanja prvega obiska prestolnice Nizozemske. Ko smo prispele tja, smo najprej šle urejati zadeve za odhod v Pariz, ki nas je čakal čez dobra dva dneva (ja, človeka izuči!). Naletele smo na izredno »prijazno« gospo, ki je očitno komaj čakala, da se dan in služba iztečeta. No, ne glede na to, smo uredile vse potrebno in v žepih smo že imele karte do Pariza. Zdaj smo bile pripravljene na našo amsterdamsko dogodivščino.
Dolgo potovanje proti Amsterdamu
Ko smo zapustile železniško postajo smo prišle na ulice, kjer se je kar trlo ljudi (in, kot smo opazile kasneje, koles). Pogledale smo zemljevid in ugotovile, da smo precej blizu našega hostla, tako da ne bi smele imeti prevelikih težav z iskanjem le-tega. Vedele smo tudi, da se nahaja v razvpitem Red light območju, kar je pomenilo, da tudi če se že izgubimo, ne bo težko najti človeka, ki nas bo usmeril do tja. A se nismo.
Do tja smo se sicer morale sprehoditi čez večino Red light-a, kar je pomenilo, da smo že ob prvih trenutkih v Amsterdamu stopile v oblake dima trave, se sprehodile mimo nekaj transvestitov in si ogledale kar nekaj nagih deklet. Definitivno ogromna sprememba, lahko bi rekla tudi šok – po Pragi in Berlinu stopiti v Amsterdam. Zame osebno fascinantno.
Kondomerija
No, preko vsega tega smo se torej hitro prebile do našega bivališča. In ja, to je šele bil šok. Pred pultom je stala okrogla miza, okoli te mize pa je sedelo okoli 8 tipov – jasno, z razprtimi srajcami in poraščenim oprsjem ter širokimi nasmehi in usmerjenim pogledom na obrazu. Malo smo bile šokirane, vendar šok ni utegnil dolgo trajati, saj nas je kmalu šef hostla vprašal kdo smo in že smo dobile ključ ter napotke za bivanje.
Povzpele smo se po stopnišču, ki je bilo kar malo strašljivo – ozko, temačno in polepljeno s postri iz Tarantinovih filmov. Prišle smo do naše sobe, ki je bila pobarvana oranžno, imela črno pohištvo in rdeče zavese čez okna – stopile smo torej v skoraj popolno temo. Vrat nismo smele zakleniti, ker obstaja za celo sobo (z osmimi ležišči) samo en ključ. Priznam, malo smo bile prestrašene, čeprav se zdaj morda zdi, da to ni nič takšnega. Ampak, tri punce same v takšnem okolju, domišljija gre rada svojo pot.
Katja v že razsvetljeni sobi
Ko smo se stuširale, smo se odločile, da se podamo na prvi potep po Amsterdamu. Bile smo tudi lačne, misija je tako bila: najti McDonalds. Kot se je kasneje izkazalo je bila to precej naporna misija, McDonalds smo namreč našle šele drugi dan. Torej, prvi sprehod po Amsterdamu ni nič kaj izboljšal že tako tesnobnega občutka. Vse je bilo umazano, pločniki so bili prekriti s smetmi, ljudje pa so bili predvsem v oz. pred coffee shop-i. Hitro smo se odločile, da gremo nazaj v hostel, prespimo noč in upamo na kar najboljši drug dan.
In res, drugi dan smo Amsterdam spoznale v povsem novi luči. Vse tiste hišice, krivo stoječe, viseče nad vodo in vsi tisti mostički vodeč čez vodo – ne moreš ostati hladen. Prav tako tudi ni bilo več ne duha ne sluha o kakšnih smeteh, ugotovile smo, da ob nedeljah ne čistijo in smo zato prejšnji dan naletele na takšno stanje.
Ena izmed fascinantnih stavb Amsterdama
Odločile smo se, da si gremo ogledati domovanje Anne Frank, ko pa smo prišle do tja, smo ugotovile, da je zaprto in bomo morale nazaj naslednji dan. Tako smo se malo sprehajale naokoli in prišle do čudovitega parka. Res, neverjetno lep je bil – zelen, porasel z drevesi, z mnogo klopcami, kipi, otroškim igriščem in podobnim. Uživale smo trenutke tišine in se prvič na potovanju zavedale, kaj vse bomo v teh štirinajstih dneh dejansko doživele. Neverjetno.
Park
Tisti dan smo tako preživele povsem ležerno, hodile smo naokrog, si ogledovale enkratne predele Amsterdama, uživale ob sprehajanju skozi ozke ulice, slikale neverjetno krive hišice in zadovoljno ugotavljale, da je Amsterdam enkraten. Tako smo na cesti videle ogromno kolesarjev (resnično je mesto posejano s kolesi – na vsakem koraku jih vidiš na desetine), naš dan pa je polepšal gospod na kolesu, ki se je kot v kakšnem filmu peljal mimo in si pel pesem. Noro doživetje.
Kolesa v Amsterdamu
Dan je bil res nekaj posebnega in pokvariti ga niso mogle niti neverjetne cene v trgovinicah. Nemogoče je namreč najti kaj supermarketu podobnega, tako da smo bile primorane nakupovati v majhnih trgovinicah. Za primer – za eno vodo in malo čokoladico smo odštele 5€. Pa tudi na splošno se nam je zdel Amsterdam precej drag. Razen hostla, ki je bil precej poceni in kot se je na koncu izkazalo izredno dober in čisto nič »nevaren« v nasprotju s prvim vtisom.
Na ta večer v Amsterdamu smo se odločile še, da si gremo ogledati muzej seksa. Precej zanimivo doživetje – razstava penisov narejenih iz različnih materialov (kamen, les…) skozi čas, fotografij pornografije iz različnih obdobij, govorilnice, v kateri slišiš, kako poteka telefonski seks in podobnega. Na koncu smo sicer bile mnenja, da se zadeva sliši bolj zanimiva kot dejansko je, ampak tudi to je bilo zanimivo videti. Po »erotičnem« doživetju smo odšle do hostla in zaspale v pričakovanju zadnjega dne v Amsterdamu, ko nas je čakal ogled hiše Anne Frank in tovarne Heinekena (najbolj težko pričakovani del zame).
Ko smo naslednji dan prišle do hiše Anne Frank, smo ugotovile, da je vstopnina zelo visoka, tako da smo pogledale le prospekte in se odločile, da se na dejanski ogled tokrat ne podamo. Tako smo se odpravile naprej, na drugi konec Amsterdama (seveda peš, zdaj smo bile že navajene) do tovarne Heinekena. Že od zunaj zgleda zelo impresivno, a nič v primerjavi s celotnim ogledom. Tako najprej dobiš vstopnico in zapestnico, na kateri sta dva gumbka za dve pijači na koncu ogleda. Sicer se na začetku vstopnina zdi precej draga, a kot se je kasneje izkazalo je bilo vredno. Po nakupu se tako podaš po tovarni, kjer vidiš marsikaj – od razstave steklenic Heinekena skozi čas, do vseh televizijskih oglasov za to pivo, do natančnega opisa proizvodnje Heinekena. Greš pa tudi v prostor, kjer ti sam postaneš pivo. Zabavna zadeva – stojiš v prostoru, premetava te sem in tja, malo pošprica z vodo in celotna zgodba nastanka piva je nadvse izvirno prikazana.
Steklenice Heinekena
Nato se sprehodiš skozi preostali del, kjer si deležen še nagovora lastnice, vidiš razne postre, te nagovori natakar, nakar prideš do dela, ki je naravnost fantastičen – preizkušanje piva! Natakar razloži barvo piva, vonj in po kratkem času ti naloži »nalogo«, da pivo tudi poizkusiš. Neverjetno, ampak tam in v tistem trenutku je Heineken, ki je tudi sicer eden izmed mojih ljubših piv, imel noro dober okus. Ja, definitivno vrhunec ogleda! No, sledi še sprehod do konca in nato še dve pivi, vključeni v vstopnino. Dobri, oz. kar fantastični sta bili. Sledi seveda še nakup mnogih spominkov, povezanih s tem pivom. Na tem mestu naj še povem, da je možno dobiti res ogromno stvari, na katerih piše Heineken – od perila, smuči, vetrovk, do postrov in za nas najbolj zanimivega – steklenice piva, na katerega nalepki piše, karkoli si zaželiš. Heineken-ova tovarna nas je vse kar malo fascinirala. V dokaz naj povem še to, da sta bili Katja in Zala, ki sicer ne marata piva, nad le-tem navdušeni in sta spili vsa tri ter potrdili, da so »kar« dobra.
Me ob pitju Heinekena
Za tem smo še malo hodile naokoli, spoznavale kulturo, nakupovale spominke in uživale v resnično neverjetnem mestu. Za konec pa še zanimiva stvar – med našim sprehajanjem po Amsterdamu smo se ves čas trudile, da bi uspele slikati eno izmed »prodajalk ljubezni« (vemo, da se tega naj ne bi delalo, a kaj, ko je zabavno) in enkrat nam je tudi uspelo. In ko nam je uspelo, je omenjena prodajalka skočila izza svojih vrat in začela kričati name, ki sem jo slikala, da sem lezbijka z grdo ritjo. Zabavno.
Razjarjena prodajalka ljubezni
Za zaključek tega dela naj povem še, da je bil Amsterdam zame najboljši del celotnega potovanja. Dokler tega ne vidiš, ne moreš verjeti, kako drugačno je življenje v tem mestu. Ne verjamem, da bi lahko tam živela, vem pa, da tja še grem. Ti trije dnevi so hitro minili in že je bil čas, da gremo na vlak in proti Parizu, zadnjemu delu naše poti.
Pogled iz okna
|
Kšajtni 
