Kaj bi storili, če bi se nekega dne prebudili, pa okoli vas ne bi bilo žive duše? Nobenega človeka, nobene živali, nobenega zvoka (razen naravnih)? Telefoni, mobilniki in splet bi bili gluhi; edino, kar bi v tem svetu poleg naravnih zakonitosti še delovalo, bi bila elektrika. Nobenega pojasnila; nobenega odgovora; samo samota, v kateri bi bili povsem sami – sami s seboj?

Samota, v kateri bi snemali sami sebe, kako ponoči spite, in odkrili strašljivo resnico, da ste ponoči nekdo drug – »spalec«, ki srepo bolšči v kamero, ki se pred njo noro krohota, ki nosi masko z odprtinami za oči in usta, ki z lahkoto zarine nož v betonsko steno in ga nato tudi z lahkoto izvleče – le zato, da bi vi nato tisto steno podrli in znotraj našli povsem nesmiselno reč, ki vam ne bi ponudila nobenega odgovora? Kako dolgo bi trajalo, preden bi začeli videvati in slišati stvari, ki jih tam ni in ne more biti? Kako dolgo, preden bi se vam zmešalo? Kako dolgo, preden bi sami položili roko nase, da bi se ta agonija končno končala?

Prav to se zgodi Jonasu, nosilnemu protagonistu nenavadnega, zelo prodorno napisanega romana Delo noči. Vsi ljudje so izginili. Vse živali. Ves smisel. Sam tava po Dunaju, z avtom prečeše Avstrijo, Nemčijo, Slovenijo in Madžarsko, proti koncu prodre celo do Škotske. Tja je dan pred usodnim dogodkom, za katerega ne izvemo, kaj je v resnici pomenil in zakaj se je zgodil (niti tega ne, ali se je res zgodil vsemu svetu razen Jonasu – ali pa se je zgodil le Jonasu, ki se je zaradi njega znašel v nekem vzporednem svetu/vesolju), odpotovala njegova partnerica Marie. V obupnem hlepenju po človeškem stiku Jonas kopiči okoli sebe predmete, ki so mu nekoč – ali mu še vedno – dosti pomenili. Pohištvo svojih staršev; stare fotografije; Mariejin kovček, po katerega se odpravi prav do meje s Škotsko, v Smalltown; na tem potovanju se njegova resničnost, ki je že prej pokala po šivih, dokončno razkolje.

Videti je, da počne neverjetne stvari na meji človeških zmogljivosti, medtem ko spi. Potuje na sever, a prebudi se ob izhodu iz Evrotunela na jugu Anglije. Zaspi na avtomobilskem sedežu, prebudi pa se zaklenjen v prtljažniku. Vozi po avtocesti proti Škotski, v naslednjem prebujenju pa je z izolirnim trakom prilepljen na invalidski voziček na ladji v pristanišču Southampton – in potrebuje kar nekaj časa, da dojame, da vendarle ni hrom. Nazadnje zadevo začasno reši z uživanjem tablet proti spanju in spalnim motnjam. A to je le kratkoročna rešitev, in Jonas to ve. Nekaj reči bi še rad postoril pred zadnjim dejanjem. Ob tem ga strah, ki ga je spremljal vse življenje, strah pred duhovi, pred neznanim, zapusti. Nič več ni občutka, da je opazovan; da je nekaj blizu, nekaj, kar mu bo škodovalo; ne obrača se več, ne kliče, tudi nošenje puške in zaklepanje vrat za seboj je opustil. V kaosu, v katerega se je razletel njegov svet, je njegova edina in zadnja rdeča nit ljubezen. Ljubezen do Marie.

Skozi Jonasove mučne izlete in dogodivščine avtor spretno predstavi junakovo preteklost, izvrstno stopnjuje srhljivo napetost, postreže s pravim hororjem (recimo opisi spalca, ki na vsem lepem povsem budno pogleda v kamero, ali posnetek, ki ga Jonas dobi neznano kako in na katerem sta njegovi mrtvi mama in babica), obenem pa privlači bralca z zanimivimi, že skoraj filozofskimi razmišljanji v stilu: ali neka stvar obstaja, če tam ni nikogar, da bi jo videl, slišal, občutil? Ali je isti človek kot otrok in kot odrasel moški res še vedno isti, ko pa vemo, da se vse telesne celice človeka obnovijo na vsakih sedem let? Ali je isti vsaj njegov jaz? Kaj je človek v primerjavi z vesoljskim časom in prostorom? Kaj se zgodi, ko se hitrost upočasnjuje do neskončnosti? Besedilo se mestoma dotakne stvari, ki nam burijo domišljijo in ježijo kožo, čeprav so prej domena kvantne mehanike kot mitov in srhljivk.  

V zunanjem svetu, v svetu, v katerem mrtvi še vedno obstajajo, živih pa –  razen Jonasa – ni nikjer več, 35-letni uslužbenec pohištvenega podjetja ne najde nobenih odgovorov. Samo grozo … in predvsem praznino. Edini smisel, če sploh obstaja, obstaja v njem samem; v tem, kar je, kar ve, o čemer razmišlja. Zunaj so prazne kleti, kipi, za katere se zdi, da se množijo, neskončne ceste, smeti, pojemajoče luči. Zunaj je strah – zunaj je nič. Ne glede na to, koliko kamer Jonas razpostavi na različnih mestih, ne glede na to, koliko stvari nakopiči ali koliko prostorov in krajev preišče, se ves čas vrti na isti točki. Nič več ni zanesljivo. Čas teče, tako se zdi, še vedno dalje; a hkrati se ustavlja, preliva, upočasnjuje in preskakuje. V preteklost se ni mogoče vrniti, prihodnost pa nima več nobenega pomena. Vsaj v človeškem razumevanju ne. Prihodnost bo; svet bo; vse bo tam. A prazno in puhlo in votlo kot odvržena plastična vrečka. Svet, v katerem posameznik ne more – in noče preživeti.  

Roman spodbudi bralca, da sam poišče možne razlage dogodka, ki se zgodi Jonasu –  ali pa da vzame zgodbo takšno, kot je, in jo aplicira na to, kar na splošno dojemamo kot resničnost. A kot pomisli tudi Jonas, že oči, naši glavni receptorji sveta, nam lažejo. Nam pošiljajo sliko, obrnjeno za 180 stopinj, ki jo morajo možgani spet obrniti, da jo mi vidimo prav. Kaj je resnično in kakšna je absolutno realna podoba sveta – to je vprašanje, zaradi katerega se lahko v iskanju odgovora vsak od nas približa Jonasovim občutkom popolne osame in izgubljenosti.  

Roman bo pritegnil vse tiste bralce, ki jih privlači nenavadno, rahlo strašljivo in apokaliptično, nerazložljivo in nadnaravno, pa tudi tiste, ki jih zanimajo vprašanja »kdo sem«, »kdo smo«, »zakaj smo tu«, »zakaj je vse« in podobne dileme.  

Knjigo je prevedla Ana Jasmina Oseban, izšla pa je pri založbi Modrijan, Ljubljana 2010.

10/10